Imenujejo jo "kriza prvega četrtletja". Začenjaš se počutiti negotovega, sprašuješ se, kje boš čez leto ali dve, nakar se ustrašiš, ko se zaveš, da ne veš niti, kje si sedaj. Začneš se zavedat, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznaš ali ki ti morda niso všeč. Začneš se zavedat, da je tvoj krog prijateljev veliko manjši kot pred nekaj leti...
Opažaš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in koordinirati urnike ... zaradi različnih razlogov: služba, študij, partnerstvo, itd., in vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje.
In pogrešaš udobje šole, skupin, nenehno druženje z enakimi ljudmi. Ampak se začneš zavedat, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi kljub vsemu niso bili tako posebni.
Ugotiviš, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal, in da so nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.
Smejiš se z večjo voljo, in jokaš z več solzami, z večjo bolečino. Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo imel toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvečer uležeš v posteljo, in se vprašaš, zakaj ne moreš spoznat nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal še bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se ze poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi se lahko poročil z njim, vendar preprosto nisi prepričan, če se želiš, in če si se pripravljen vezat za celo življenje.
Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ, govoriš s prijatelji o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejet odločitve.
Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirat, napiti se ga in se delati idiota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat na teden se kaže kot utesnjujoče in množično porabo tvoje uboge plače.
Gledaš svoje delo, in mogoče nisi niti približno tam, kjer si si predstavljal, da boš. Ali pa si iščeš službo in veš, da boš moral začet na dnu, kar te rahlo straši.
Iz dneva v dan se poskušaš razumet, kaj bi rad imel in česa ne. Tvoje mnenje postaja vse močnejše. Vidiš, kaj delajo ostali in opaziš, da jih ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo stvari, ki so zate sprejemljive in nesprejemljive.
Na trenutke se počutiš super in nepremagljiv, drugič sam, s strahom in zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijet preteklosti, vendar se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti, kot iti naprej.
Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... in za tvoje življenje. In medtem, ko je graditi kariero najboljša stvar, želis sedaj le držati korak z njo.
Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, v tranziciji, z zmedo v glavi... in vendar starejši od nas pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga ne smemo izpustiti zaradi svojih strahov... Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da smo bili včeraj stari 16? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30!
Tako hitro???
DAJMO VREDNOST NAŠEMU ČASU ... NAJ NAM NE ZBEŽI.
Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo sapo.
Opažaš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in koordinirati urnike ... zaradi različnih razlogov: služba, študij, partnerstvo, itd., in vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje.
In pogrešaš udobje šole, skupin, nenehno druženje z enakimi ljudmi. Ampak se začneš zavedat, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi kljub vsemu niso bili tako posebni.
Ugotiviš, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal, in da so nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.
Smejiš se z večjo voljo, in jokaš z več solzami, z večjo bolečino. Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo imel toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvečer uležeš v posteljo, in se vprašaš, zakaj ne moreš spoznat nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal še bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se ze poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi se lahko poročil z njim, vendar preprosto nisi prepričan, če se želiš, in če si se pripravljen vezat za celo življenje.
Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ, govoriš s prijatelji o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejet odločitve.
Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirat, napiti se ga in se delati idiota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat na teden se kaže kot utesnjujoče in množično porabo tvoje uboge plače.
Gledaš svoje delo, in mogoče nisi niti približno tam, kjer si si predstavljal, da boš. Ali pa si iščeš službo in veš, da boš moral začet na dnu, kar te rahlo straši.
Iz dneva v dan se poskušaš razumet, kaj bi rad imel in česa ne. Tvoje mnenje postaja vse močnejše. Vidiš, kaj delajo ostali in opaziš, da jih ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo stvari, ki so zate sprejemljive in nesprejemljive.
Na trenutke se počutiš super in nepremagljiv, drugič sam, s strahom in zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijet preteklosti, vendar se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti, kot iti naprej.
Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... in za tvoje življenje. In medtem, ko je graditi kariero najboljša stvar, želis sedaj le držati korak z njo.
Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, v tranziciji, z zmedo v glavi... in vendar starejši od nas pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga ne smemo izpustiti zaradi svojih strahov... Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da smo bili včeraj stari 16? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30!
Tako hitro???
DAJMO VREDNOST NAŠEMU ČASU ... NAJ NAM NE ZBEŽI.
Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo sapo.
Veseli se življenja, ker je že bolj pozno, kot si misliš.Orientalska modrost
Ammm... da ne bo kdo mislil, da je to moja stvaritev... Le butasto mi je napisat "Danes sem dobila na mail..."
OdgovoriIzbrišiWho gives a f...! To je moj dnevnik! Tak, ki se po vsej verjetnosti ne bo nikoli uničil... (haha, kot da so moji klasični dnevniki zgoreli v požarih ali se izgubili med selitvijo!)
Zanimivo razmišljanje. Zdi se mi, da te v takem obdobju prevevajo občutki tipa 'če hočem kaj v svojem lajfu resnično spremenit, potem to mora bit zdaj' in 'če hočem kaj velikega dosežt, ne čakat'. Gotovo so zadaj še kake hormonske spremembe, samo večinoma pa je družbeni vpliv. V teh letih imajo ljudje otroke, se poročajo in ločujejo, itd. Pa še zdi se ti, kot da se moraš z eno odločitvijo odločit, kakšno bo tvoje življenje. Kar ni lahko :)
OdgovoriIzbrišiHaha, kaj pa ves, kaj te prime - brisanje celih blogov ali posameznih objav je kar pogosto, se ti ne zdi?
OdgovoriIzbriši> Who gives a f...! To je moj
OdgovoriIzbriši> dnevnik! Tak, ki se po vsej
> verjetnosti ne bo nikoli uničil...
Tvoj dnevnik, tvoja kolumna, saj vseeno a ne? ;>
Jaz se niti priblizno nisem tako pocutil, ko sem bil 'se' v dvajsetih.
welcome to the club :D
OdgovoriIzbrišiVsi: OMG, kaj delate v nedeljo ob 9:00 - 9:30 zbujeni?!?! :)
OdgovoriIzbriši@ Nina: Ja, to z brisanjem je res... vedno bolj. Kljub temu, da mogoče tale http:// ne bo več javnega značaja, pa upam, da se bo obdržal - v smislu, da se ne bo izgubil, izbrisal, po nesreči. Saj veš, veste, kako je z digitalnimi mediji vs. papirju... You never know... ;)
@ M.: Moram reč, da sem zdaj v veselem obdobju, ko se mi dogajajo take spremembe, ki so življenjskega pomena, ampak v pozitivnem smislu. In ja, ni bilo lahko se odločat, v največji zmešnjavi pa se so se zadeve rešile kar same od sebe! Obožujem življenje, z vsemi težavami! To pač spada zraven, hehe.
@ Bigwhale: takoj zdaj grem na tvojo stran prečekirat, koliko si sploh star! ;) (če sploh obstaja ta podatek, hehe)
@ Andy: Been there, done that? :D
jp, jp ... saj si brala moj blog :D
OdgovoriIzbrišiampak mine ;)
Ja, res se sliši grozno, kot da bi vse temne pomisleke zbral na kup in povezal v nostalgično tesnobno zgodbo. "kao pijevači tuge" :D
OdgovoriIzbrišiV bistvu je tako, da tudi sami sebe dojemamo povsem drugače (pa čeprav smo vedno isti), kot smo se dojemali "takrat", čas nam postane relativen, prijatelji kot neka slika na zidu s katere od časa do časa ali pa po potrebi obrišemo prah.
Za najboljše prijatelje veš da so tam in da bodo vedno tam če jih bi potreboval. Prijateljstva se sklenejo največkrat v "mladosti" in trajajo celo življenje, neglede ali se preselijo, poročijo, ali izginejo za 10 let.
"Friends will be friends" - Queen
S prijatelji je tako kot z ženo ali punco: Dobro je da veš kje je in da je ni vedno zraven. :D
S časom se spremeni okolje, način in deloma tudi svoje navade prilagajamo svoji sedanji volji.
Čeprav kot sem že poudaril nekaj v nekem smislu bi nekako nekdaj mogoče držalo... ;).
Lepo se pa sliši, da ti gre "a gonfie vele" ... in da se stvari postavljajo na svoje predvideno mesto kar nekako same od sebe, predvsem pa da "pašejo" in so v skladu s "tvojo voljo". :)
Danes bom kratek ... to je vse ... ;)
Sovica, seveda obstaja. Jaz nicesar ne skrivam. No, vsaj svojih podatkov ne. Anonimnost je za pussije ;)
OdgovoriIzbrišiDrugace pa, jaz sem bil pokonc ze ob sedmih. Kar je relativno pozno, ponavadi me tamaledva vrzeta pokonc ob sestih.
Jaz si še vedno z veseljem vzamem čas, da se ga napijem do nezavesti, da se nasmejim vsaki lušni punci, ki pride mimo; da naredim idiota iz samega sebe, kadarkoli mi to ustreza(pa je kar pogosto); da živim tako kot mi paše.
OdgovoriIzbrišiKdorkoli je to napisal, ima komplekse, in pa tesnobo, ker je neuspešen v svojem življenju. Starost nima s tem nič.
Pri svojih 28tih, še vedno vsako jutro tečem, 10 km če je dovolj časa. Še vedno igarm hokej, še vedno divjam po cestah, še vedno imam radiator namesto trebuha.
Iz leta v leto lahko živiš bolje, bolj razuzdano, bolj svobodno. Le naredit moraš kar je za to potrebno.
Družba se menja, prijatelji ne. Če so se, niso bili nikoli prijatelji. Samo toliko časa pač ne preživiš z njimi kot si nekoč.
Pred 10 leti nisem imel ničesar. Danes imam vse kar potrebujem. In to kljub temu, da sem obdržal vso svojo svobodo. Imam stanovanje, prevozna sredstva, dovolj vsega za samostojnost.
Zaljubljenost je stvar kemije. Starost na to ne vpliva. Tudi danes se lahko kar naenkrat ustavim na cesti, in ženski, ki jo prvič vidim, povem, da je zelo lepa in bi jo z veseljem še kdaj videl. In veš kaj, z vsakim letom dobim več pozitivnih odgovorov.
Življenje je kurba. Ampak saj sem lahko zvodnik.
ta twenty-something doživlja svoj revival očitno. ne poznam nikogar, ki je ne bi doživel. jaz bi na seznam dodal še to, da imaš konstantno občutek, da gre tvojim vrstnikom boljše kot tebi... da imajo vsi boljše službe, stvari v glavi bolj pošlihtane, da vejo kaj hočejo in podobno... cel žur v glavnem.
OdgovoriIzbrišiMa če mene vprašate vsi skupaj se nam enostavno včasih "preveč" včasih "premalo" dogaja. Ampak razumem obdobje, ki ji praviš kriza. Jaz ji pravim "situacija pač". In nikakor ne misli, da bo pri 30 kakorkoli drugače. Ali pri 40. Ali pri 50. Samo drugi ljudje in druge "situacije" ti bodo uspešno parale živce, spet druge bomo, hvalabogu "bomo", pogrešali. Ker nam nekaterim od nas, ni dovolj da je avto poln nafte, da imamo rezervirano smučanje še pred snegom in da so slike iz poletja prav fajn uspele. Ker tistih 3% ljudi ki nimamo črednega nagona in nismo ovce doživljamo vse skupaj malce drugače. Enostavno sovica, se ti dogaja, da se boš počasi prebubila iz "porabnika" v "izdelovalca". Nekaj takšnega kot Slovenija pa Eu. Ko smo živeli v okrožju 20 smo črpali kot Bosch pumpe, sedaj pa bi marsikdo rad črpal od/iz nas. In zato smo pošteno zmedeni. Bili. Temu lahko tudi rečem varnost, ali pa udobje. Kar ti je ljubše. Preteklost lepo pusti tam kjer je, če si ga kdaj pošteno posrala, si poskušaj dobr zapomnit tisto, ali pa zapiši, ker te bo to na stara leta gor držalo, ker takrat boš iskala "situacije" ki ti bodo dokazale da si "živela" in lepo zakorakaj proti 30. Pa "pripombe" okrog uuuu moja uboga plača. Hmmmm ne. Izogibaj se tega. To je moj predlog. Hudiča ljudje, nobeden vas ne sili, da vzamete službo z majhno plačo. Ali pa takšno ki vam ni všeč. In ne mi prodajat zgodbe o revni družini, pa nisem imel možnosti itd,... By the way, začeti na dnu ni nič slabega. Prvo pometaj delavnico, potem bodi njen šef. In dajati vrednost "našemu", "svojemu" času je nekaj samoumevnega. Pa ni potrebno da si 30 ali pa 40. Vrednost lahko daješ veliko prej. Ali pa veliko pozneje. Odvisno kakšen procesor imaš v buči.
OdgovoriIzbriši@ Lupo: tnx!
OdgovoriIzbriši@ Bigwhale: prečekirano, najdeno! Lepo je prebrat, da te zbudita dva mala sončka, čeprav tako zgodaj, hehe.
@ Fish: vsaka čast! In - lepo napisano ;)
@ DMashina: "...imaš konstantno občutek, da gre tvojim vrstnikom boljše kot tebi..." - ZADEL V POLNO!
@ Lionheart: lepo, kot vedno! ;)