Januarski PMS

Računalnik me spet jezi. Sem prepričana, da ni namerno; le skrbi, da mi ni dolgčas, in da ne bi vse skupaj preveč časa v redu delovalo.

Sredi decembra je začel zganjat trmo Outlookov račun resnične Sovice Oke. Ni hotel pošiljat, niti prejemat pošte. Saj sem navajena, da stvari kar mrknejo, brez da bi kaj tikala po nastavitvah, ampak tokrat RES nisem.
Do novoletnih počitnic je bilo vse OK, saj sem maile pač pregledovala direktno na Gmailu. V tem času, ko sem bila stran od internetne povezave, pa bi mi en kup stvari prišlo prav, da bi bilo tam, tudi ko ni interneta. Outlook sem pravzaprav vzljubila šele pred letom dni, drugače pa nisem imela prav prepričljivega zaupanja do poštnih odjemalcev, razen Thunderbirda, ampak izključno zato, ker je bil za oko bolj prijazen. Takrat še nisem imela Gmaila z mega kapaciteto hranjenja stvari, in prejšnji strežnik je vse prenesel v Thunderbird. Od tam naprej pa… je bilo vprašanje, do kdaj se je mojemu računalniku zahotelo delat, se upirat virusom in podobnim napadalcem. Ko je klonil, je šla vsa moja pošta. Takrat nismo še vedeli, kaj točno pomeni … and leave a copy of the message on server. Haha!

Včeraj danes sem prebedela celo noč, in ustvarjala nove račune, ter jih brisala, s smešnim upanjem, da bom prelisičila Outlook. Zanimivo je, da račun Sovice Oke dela normalno, brez anomalij. Ljubilo se mi je celo it v klet, na hišni računalnik, tam inštalirat Outlook ter mami uštimat račun, da bo lažje pisala, saj se ne znajde najbolje v virtualnem svetu. (Sem sicer proti temu, da se staršem pojasni delovanje e-pošte na način "ti samo napišeš in potem pritisteš gumb Prejmi/pošlji", ko pa pridejo na drug računalnik, ki ni doma, ne znajo poslat maila).

Mamin račun dela. Račun Sovice Oke dela. Samo in že spet moj osebni noče delat. Prepričana sem, da je to …božje opozorilo, da je bolje, da osebnih sporočil ne hranim v Outlooku in da je bolje, da ostanejo na serverju, varni, pod geslom.
Sem se vdala ob 6:45 zjutraj.

Druga stvar, ki me nervira, je Blogger, ki je takoooo počasen, da me pač ne dohaja v tipkanju. In šibam sem in tja s kurzorjem, da popravljam napake in manjkajoče črke, ki jih ni uspel zaznat, ko sem hitela po tipkovnici. Ampak sem mislila, da sem bolj prebrisana kot Blogger, in šla pisat post v Word, ki ima možnost, da napišeš post za blog kar tam, in ga v enem kliku objaviš. Hitro in preprosto. To že, ampak samo, če je pomembno KAJ napišeš, ne pa tudi KAKO to zgleda. Wordov blog-post objavljalec pozna "enter" samo, kot če bi ga dvakrat pritisnil, se pravi, da lahko narediš samo nov odstavek, s presledkom, ne pa tudi preprostega ukaza, naj samo gre v novo vrstico, in da pisec ni še zaključil odstavka. Oh. In moram v vsakem primeru it popravljat v Bloggerja.
Da ne govorimo o tem, da v Wordu ni obojestranske poravnave, ki je zame nujna.

Naj še kdo reče, da so računalniki dolgočasni…
Ali pa smo spet samo mi tisti, ki ne znamo…)

;)