Najlepša darila ne stanejo. Nič.

Prvi letnik srednje šole.

Sezona 1994/1995.

Konferenca je bila v času srednje šole skoraj vedno na moj rojstni dan. Se pravi junija. Me dohiti sošolec, ko sem bila že na poti domov, na rojstni dan, in mi stisne nekaj v roko, tako, sramežljivo, kot da ni nič, da je le malenkost. Kot bi mu bilo nerodno, da mi ni kupil rože ali pliškota, kot je bilo takrat v navadi. To je za rojstni dan, je rekel.

Profesor matematike me je imel na piki. Saj zdaj razumem, da je s tem, ko me je po dvakrat na uro klical k tabli, vsako uro, hotel, da uštekam, da me bo klical in klical, dokler se ne naučim. Ampak najstnica sem takrat razumela, da me sovraži in da mi hoče slabo in mi minuse zabija za lastno veselje. Razredničarka je mami na govorilnih urah rekla: "Glejte," medtem ko ji je kazala redovalnico, "smrekov gozd!" (Moram napisat, zakaj je tako rekla? Check out: 11111111 :))

Po tem sem dobila še nekaj daril in darilc, ki jih ne more kupit Mastercard. Saj veste o čem govorim. Več kot 30 let stara pižama, ki jo je sovir podedoval od svoje mame, in sem jo imela oblečeno, ko sem skrivaj ušla k njemu, v Ljubljano, mami pa rekla, da spim pri prijateljici, obesek iz jekla z mojim imenom, ročno izdelana verižica, skodelica za kavo iz lokala, kjer sva prvič pila kavo, in se spoznala, ...

Vendar to darilo zmaga. Darilo, ki ga gledam skoraj vsak dan, že 12 let. Tomaž je po pouku šel do učilnice matematike, učilnice št. 52, in z vrat zame ukradel ploščico s številko.
Počutila sem se, kot da bi zasovraženega profesorja slekla. Noben minus, noben cvek, niti popravni, ni več bolel. Od leta 1995 je ta ploščica na vratih sobe, tudi če jo menjam.

Najlepše darilo. Ever. Hvala, Tomaž!