Dalle stelle alle stalle (Dogorele zvezde)

So bili 2 leti starejši od nas, skupinice prijateljic. Srečevali smo jih ob nedeljah, enkrat mesec, ko nam je bil dovoljen izhod v disko. Osmošolke s periferije, heh, ki niso smele še ostajat zunaj za "tapravi" disko, ampak le za nedeljsko popoldansko matinejo, pa še to ne vsak teden.

Iz klape sta izstopala dva: frajer in fajter. Frajer je bil takrat najbolj popularen tip v mestu, in v najbolj hudi klapi. Punce so se lepile nanj. Prijazen, simpatičen, lepo oblečen. Ja, pripadniki te klape so bili znani po lepih oblekah. Bilo je obdobje raperja Snowa, 2 Unlimited, obdobje identifikacijskih vojaških ploščic, ki smo jih namesto verižic nosili okrog vratu, če vam to kaj pove, in rdečih širokih kavbojk, Martinsk in Getta Grip bulerjev ter nanizanke Beverly Hills 90210. Banda je bila opremljena z vsem, kar je bilo moderno.

Za frajerja je bil še navaden robček preveč... navaden, zato je za brisanje smrklja uporabljal rutko, bandano, njegov zaščitni znak. S sestro še danes zgroženo pomisliva, kakšno nespoštovanje do rutke, ker se jo je praviloma nosilo okrog zapestja ali zavezano na šolski torbi, skupaj s plastičnimi dudami. Nikakor pa se je ni uporabljalo kot robec.

Meni je bil všeč fajter. Tisti, o katerem so pravili, da je pretepel punco, ker mu ni dala, zaradi … obdobja ženskih stvari. Tako nedosegljiv in hladen je bil, prav nič ženskar, kot je bil frajer. Blond, z modrimi, ledenimi očmi. Moja prva izbira. Arijska hladnost barv v kontrastu z mojimi, mediteranskimi.
Ampak od slovesa težkega džeka je ostal samo sloves. Saj veste, kako je, če si preveč pijan celo za ... Leta kasneje me je poklical in sva se dobila. Zanimivo, kako hladno je še vedno deloval, kot v dobrih starih časih, ko je kraljeval po Cankarjevi ulici in tisti Gradnikove brigade. Že dolgo let ne živi v naših koncih. Totalno propadel in zablodil. Letel visoko, in padel z neba, na tla. Ko so ga povozili fajterji nove narodnosti generacije.

Pred nekaj leti sem srečala frajerja v trgovini. Je rekel, da ima spodobno službo v tovarni. Pred nekaj meseci sem ga spet videla v mestu. Tista hoja, taka, zibajoča, cenene cunje, še vedno širokih krojev grunge stila, kot takrat. In z očmi, ki prebodejo. Le pogled ni bil tako samozavesten, kot je bil takrat, ko je bil star 16 let. Nekoč zvezda, danes v zatonu, se klati po mestu kot ostali džankiji. Tudi psa ima.

Glej, pes od frajerja, sem rekla sestri predvčerajšnjim, ko sva vstopali v banko in hodili mimo mešančka z ovčarjem, ki je bil privezan na ograjo pred vhodom. Presenečena me je vprašala, kako zaboga vem, da je to prav njegov pes. Ne vidiš podobnosti, sem ji rekla, in preden je rekla da ne, sem ji namignila, naj pogleda rutko, bandano okrog vratu psa.