Pozor, ženska za volanom!

Danes pa bom jaz tista gos, ki se ji bomo smejali, kar se tiče avtov, vožnje, prometa.

V Italiji sem kak mesec nazaj lovila zadnje minute uradnih ur občine, avto pa pustila tam, kjer ne bi smela. (Ja, so bile neke rumene črte po tleh. Ampak mi ni bilo jasno zakaj, saj je vhod v garažo na nasprotni strani od tiste, kjer sem jaz parkirala. Saj veste: ah, saj ne bom več kot pet minut.)

Čez petnajst minut sem že bila nazaj, ob mojem avtu pa sem videla zbrano skupinico štirih upokojenih stricev, ki so me - očitno - čakali. Pogoltnem tisti cmok in ravno hočem vprašat, če je kaj narobe, pa me prehitijo, in se mi smejejo, aaa, glej jo, to je tista signorina. Zelo prijazno, celo v hecu, mi povejo, da jim pa moram zdaj plačat kavo, ker so zrihtali, da je avto še tam in ne na pajku. Se ne sme tukaj parkirat, veste, so me poučevali, in povedali, da so črte na nasprotni strani garaže zaradi ozke ulice, da imajo vozniki, ki iz tiste garaže prihajajo, dovolj manevrskega prostora za speljat ven. Da je voznik velikega terenca norel, nisem dvomila, še posebej, če se mu je mudilo. Tega mi niso povedali, ampak sem prepričana, da je moral še bolj popenit, ko je videl, da ga je zaparkiral slavo, torej "Slovan", kot radi slabšalno rečejo Slovencem/bivšim Jugoslovanom. Ampak da so mu prigovarjali, da se je signorini gotovo mudilo, in ni šlo drugače, poleg tega pa je... signorina, pač.

Skratka, mu je le uspelo, še preden sem prišla. (Živeli servo volani)

In sem vprašala, kako so vedeli, da vozi ta avto signorina, in kukala, kje so znaki, da avto vozi ženska. Nikjer nobene plišaste živali (sovražim to), niti osvežilne smrečice ali drugih obeskov na vzvratnem ogledalu. Sedeži brez kakih "Hello Kitty" prevlek, ali podobne roza navlake in ostalega kiča, ki bi ga morda pripisali ženskim voznicam.

Torej, kako?
Pa so se smejali, da ročne zavore ne zategne tako močno noben moški, hehe.
In sem se jim pridružila pri smejanju.

Vse do malo prej, ko sem jo (spet) toliko zategnila, da mi je ostala v roki...
Auch!