Ko ima hudič mlade...

Trenutno živim tisti čas, ki mu nekateri rečejo, da ko ima hudič mlade, jih ima vedno več kot enega, ali nekaj takega...

V dveh tednih so umrli trije poznani ljudje, od tega eden, ki nam je bil blizu in na način, ki ga bom še obdelala enkrat v prihodnosti, ker je trenutno še preveč sveže, da bi karseda objektivno spisala post o tem.

Drugega je pogubil rak, po baje dolgem boju, za tretjega ne vem - dovolj zoprno je bilo za njegovo smrt izvedeti z osmrtnice, prilepljene na oglasno desko na avtobusni postaji, katero sem slučajno (tega nikoli ne delam) prebrala med večernim ležernim sprehodom po vasi.

Nobeden starejši od 55 let.

Mojega nonota je zadela kap lansko poletje. Do tu (skoraj) vse lepo in prav. Dokler ni - v nemogoči želji, da bi spet vozil kolo, kakor ga je vse življenje - padel in si poškodoval roko letos spomladi. In tudi tukaj bi bilo vse lepo in prav, če se ne bi pozdravil in ... spet padel in si zlomil stegnenico, le nekaj tednov po dogodku z roko.

Za Veliko noč je bilo. Z izgovorom, da so prazniki, ga niso operirali takoj, pač pa šele čez teden dni. Ha, vsi drugi pa lahko delamo čez praznike - gostinci, policija, pomoč naročnikom Siola, Mercator in še mnogo, mnogo drugih. Le kirurgi - če ni ravno nujno - ne?

Skratka, po nekaj tednih ležanja v Šempetrski bolnici, ki ni ravno znana po odličnosti in strokovnosti, so ga premestili v Sežano, kamor grejo (tako sem jaz razumela) tisti, katerih ne morejo več obdržati v Šempetru, zaradi gneče, pa tudi odpustit domov jih ne morejo, ker so v bistvu še bolniki. In že več ljudi mi je reklo, da se gre v Sežano le še umret.

In je končno šel, nono, v Sežano. Haha... Na čaj, je rekel. Ker so ga isto uro, ko je bil sprejet, odslovili, češ da ga ne morejo sprejet, ker ni pravilno operiran. Kot zavrnjeno blago z napako so ga poslali nazaj v Šempeter in ... glej glej... ravno, ko so bili spet prazniki, tokrat prvomajski.
Grd timing usode, kajne?

Da ne bom dolgovezila, je končno prispel v Sežano. V hiralnico, bi rekla. Pa ne hiralnico zaradi hrane, pač pa v hiralnico, kjer je medicinsko osebje verjetno pozabilo, zakaj/za kaj so izbrali poklic medicinca. V ustanovo, kjer (mogoče upravičeno, kot da je to obrambni mehanizem normalnega človeka) čustva otopijo. Da se navežeš na pacienta, odpade. Kajti šok, ki nastopi, ko ljubljenec ali ljubljenka umre, je enostavno prehud. In se naučiš. Da so pacienti easy come - easy go. In v lastno dobro ravnaš z njim kot s stranko na bančnem okencu. Splošna vljudnost in nato: "Naslednji!" Opraviš pač, za kar si plačan in greš naprej, k naslednjemu.

Že od kapi naprej je bil nono malce ... zmeden... In nato vedno bolj. Kot kdaj. Je imel, ima, momente OK in momente, ko ga ni moč prepoznati. Nekdajni carinik, ponosen uslužbenec "the" Države - (ta-da-da-dam!) Jugoslavije; strog, trden, šef, ki se v enem samem dnevu spremeni v nebogljenega starca, ki ga je treba malodane pitat in previjat.

Kombinacija kapi in zdravljenja, (ki to ni bilo, zaradi prerekanj obeh bolnišnic, da kdo je kriv) je povzročilo, da je bil osemdesetletni človek mesece brez razgibavanj, kar - si lahko mislite - ni glih najbolje vplivalo na, hehe, stare kosti. Ne sprašujte; tudi če bi lahko dejansko stopil na prizadeto nogo, ne more, zaradi poškodb v možganih, ker ukazi, potrebni za usklajevanje misli in gibov, delujejo naključno, pravzaprav bolj ne kot ja.

In ko se že vdaš, da nonota mogoče ne bo nikoli več nazaj domov, se tukaj pojavi vprašanje, kaj narediti z njim. Doma ne more bit, ker nima možnosti oskrbe, take, kot bi jo moral biti deležen. In človek pomisli, seveda, na dom za ostarele. Dokler ne izve, da so čakalne dobe (za dome v bližini, do 50km) tudi več kot eno leto. In ker je primoran nekaj storiti, privoli v fancy privat dom za 1.500€ na mesec. Z vnaprejšnjim plačilom za 3 mesece.

Prikladno, kajne? Lastnik lahko samo upa, da bo dotični sprostil posteljo - (če veste kaj mislim) - kar v prvem mesecu.

Ta druga nona je v bolnici že en teden. Dializna bolnica, ki ji nagaja srce. Obstaja sploh še kaka slabša možnost? Je še kakšen bolj strašljiv namig, da ti odpovedujejo vitalni organi? Je tako težko razumeti pristaše evtanazije, glede na to, da so altruisti in se borijo za to, da trpečim ne bi bilo treba še bolj trpeti? Ne mislite, da namigujem na... ampak je grozljivo gledat ljudi, ki jih imam rada, se tako mučit! Verjemite, tista najlonska vrečka, katero ti v bolnišnici namontirajo, zato da v njo preko katetra odvajaš urin, ni ravno spodbujajoča. Še posebej, ko jo gledaš na ljudeh, ki so te celo življenje učili in naučili ter bili vzor.

Za piko na i - pa da ne bo kdo pomislil, da je šala - je tudi naš muc slab. Tak... švoh je, čudno se obnaša zadnje tedne in včeraj mu je zmanjkal glas. Res, da je star enih 13, mogoče 14 let, in tudi nona in nono sta (eden leto več, drugi leto manj kot) osemdeset, pa vendar...

Se vam bo zdel krut zaključek, ampak verjemite - govorim iz izkušenj - nenadne nesreče s smrtnim izidom niso najhujše, kar se lahko zgodi...