Vsake toliko se v svetu blogov pojavi kakšen pisec, ki obtoži drugega blogerja, da mu je ukradel idejo za prispevek ali da je ponavljal za njim in iz tega se rodijo cele debate, obtoževanja in žaljenja... Ampak, halo? Nekateri se pa zdijo sami sebi zelo pomembni... kot da samo oni razmišljajo o določeni temi, ali, še huje, kot da jih vsi berejo/-mo. Ne, ne mislim nobenega konkretnega, ampak sem že zasledila kreganja v zvezi s tem...
Bloganje vzame piscu precej časa. Vsaj tistemu, ki se trudi, da bi bil blog zanimiv, berljiv, bran, se pravi taresnemu piscu. O tem, kaj je in kaj ni bloganje, je bilo že veliko napisanega, od tega, da je blog dnevnik, do ...
...do tega, da so nekateri prisiljeni prenehati s pisanjem, zaradi žaljivih komentarjev, ki lahko z močjo blogosfere (ki je vedno večja, ugotavljamo) dobi razsežnosti blogo-linča. In kako se počuti človek, ki se je mesece, morda leta razgaljal in delil z bralci tudi najbolj intimna doživetja? Prevarano, verjetno!
Bloganje vzame piscu precej časa. Vsaj tistemu, ki se trudi, da bi bil blog zanimiv, berljiv, bran, se pravi taresnemu piscu. O tem, kaj je in kaj ni bloganje, je bilo že veliko napisanega, od tega, da je blog dnevnik, do ...
...do tega, da so nekateri prisiljeni prenehati s pisanjem, zaradi žaljivih komentarjev, ki lahko z močjo blogosfere (ki je vedno večja, ugotavljamo) dobi razsežnosti blogo-linča. In kako se počuti človek, ki se je mesece, morda leta razgaljal in delil z bralci tudi najbolj intimna doživetja? Prevarano, verjetno!
Sklepam, da vsak, ki začne pisat blog in ga kategorizira z OSEBNO želi le tistih svojih 5 minut slave. Nekateri malo več, drugi manj. Ne 5 minut slave v slabem smislu, pač pa v smislu "Rad bi delil z vami", kamor spadam tudi sama. Blog Sovice Oke je, recimo, nastal s podnaslovom Razmišljanja in dogodivščine. Ideja, da bi imela svoj blog, se je rodila jeseni 2006, z dvema namenoma: zato, da bi me lahko prijatelji, katerih ne videvam pogosto, lahko brali in spremljali, kaj se dogaja z mano in zato, da bi izkoristila priložnost svobode izražanja, ki jo bloganje nudi. Nekako v stilu kolumne, ampak malo bolj osebno. Hotela sem pisati o stvareh ki se mi dogajajo in o stvareh, ki so tisti dan, ali tisti teden, zasedle moje misli. In ugotavljam, da če to delaš, dokler si še neznan bloger, ni nobenega problema. Problem se pojavi, ko postaneš malo bolj bran in se začnejo ljudje spotikat ob tvoja razmišljanja in iskati v postu manjkajoče vejice. Problem se razširi, če začneš brisat žaljive oz. nezaželene komentarje in naslednja faza problema je taka, da se ti zaradi sekiranja upre pisanje in blog celo zapreš. Tisti, tanajmočnejši (ni nujno najbolj všečni), pa mogoče postanejo neke vrste mnenjski vodje, kar pravzaprav prinese s seboj določeno odgovornost, hehe. In takrat moraš prekleto pazit, kaj napišeš in koga omenjaš, sicer si spet tarča napadov in kritik...
Sem že hotela nekaj takega objavit, pa sem si rekla, da raje ne, ker bi se kdo našel v objavi in mi grozil s tožbo, ker [vstavi razlog].
OdgovoriIzbrišiNekatere bloge sem že tak nehala brati, ker samo še malo manjka pa bodo zaračunali samo branje, kaj šele pisanje o podobni/sorodni tematiki.
Blog nej bi bil v osnovi just for fun, ne pa metanje polena pod noge in se virtualno pobijat. Očitno je tudi tukaj prišlo do darwinizma.
Zdj pa lahko izrazim grožnjo s tožbo ker si ukradla moj še ne objavljen post.
(joke ;D)
tnx da si se oglasila ;)
OdgovoriIzbrišiMeni gre pa daleč najbolj na živce, ko se kdo odloči, da bo napisal, kako je treba pisati blog. Sploh, če je ta nekdo spacal vsega skupaj tri ali štiri zapise.
OdgovoriIzbrišiGrozno je to, da takrat iz čiste zlobe načrtno napišem točno nekaj takega, kar ti "nasveti" odsvetujejo :)