Nenavaden seminar

Sva se prijavili s prijateljico na nek vikend seminar, ki je bil obvezna postaja na poti do delovne prakse v tujini.
Za 12 tisoč tolarjev smo udeleženci dobili prenočišče, hrano in predavanja. Možno je bilo celo izbirati med navadnim in vegetarijanskim menijem; slednjega je prijateljica tudi izbrala. Obljubili so nam nizke cene pijač.

Že tako sva zamujali, ker sva iskali stavbo, kjer naj bi potekal seminar. Končno sva jo našli in malce skeptično vstopili, ker sva ugotovili, da seminar poteka v ... planinskem domu. Pred vrati sva še nekaj časa mencali in si izmišljevali izgovore, zakaj sva pozni in žrebali, katera bo vstopila prva ter prevzela nase tisti zoprn občutek, ko te vsi buljijo.

Ta strah ni bil potreben, saj sva v prostoru našli ljudi v poltemi in glasni muziki, ki so nekaj ploskali in plesali, bolje rečeno poskakovali. Kot pri kakšni sekti. Pomešali sva se zraven in le malo od vseh 40 ali 50 ljudi je opazilo, da sta prišli dve novi. Našli sva si stole, organizatorji (študentje) so se kasneje predstavili in razložili pravila in podobno. Razdelili so nas v skupine po 8, če se prav spomnim, in šli smo se neke spoznavne igrice.

Pavza.

S prijateljico nisva bili v isti skupini in odmor sva izkoristili za hitro izmenjavo mnenj. Butasto se nama je zdelo, da obstajajo taka pravila obnašanja, kot recimo: tisti, ki zamudi, mora "za kazen" zapeti pesmico pred vsemi drugimi udeleženci. Ali pa: če vidiš, da je "ime organizatorja, zadolženega za multimedijo" sam, pojdi do njega in ga objemi.

WTF?

Gremo naprej. Skupinice, nič novega. Vsaka skupina si je morala izmislit pesmico ali igrico ali neke vrste prepoznavno skandiranje, pač, nekaj, kar je predstavljalo ime in karakter skupine. Priznam, smo se nasmejali.
Pavza.

Drugi del seminarja je bil zanimiv. Spet razdeljeni v skupine, smo razmišljali o globalizaciji, gensko spremenjeni hrani, kislem dežju in podobno. Na šeleshamer pisali naše ideje. Vsaka miza je imela lastno temo, mi pa smo krožili in ustvarjali. Še vedno nisem razumela povezave s prakso v tujini, mogoče to, no, da je bilo nekaj študentov tujcev in da je bil uradni jezik za sporazumevanje angleščina.

Petkove delavnice je bilo konec in v zgornjih prostorih planinskega doma so nam začeli dodeljevat sobe. Vse lepo in prav (požrli sva namreč, da to ni TO, kar sva pričakovali), če se ne bi organizatorjem (očitno) utrgalo in so nas hoteli po sobah razdeliti po naključnem sistemu. Beri: fantje in punce, poznani in nepoznani, vsi skupaj. Halo?!?!
Začeli sva verjeti, da je ta seminar le izgovor, krinka za eno masovno orgijo, ker če ne - povejmo - kdo hudiča bi po sobah razporejal ljudi, ki se med seboj ne poznajo! To sicer ni bilo vse, kar je kazalo na poskus organizatorjev, da bi se na seminarju... khm khm. A o tem "po večerji". Na koncu sva si le izborili, da sva bili v sobi skupaj. Sami.

Torej, v zgornje prostore smo, kot že rečeno, šli v sobe. Bilo je oktobra, se mi zdi, a prekleto mraz, radiatorji mrzli, voda v skupnih kopalnicah ledena. Lakota me je naredila živčno in začela sem razmišljati da bi moral bit naslednji dan prekleto dobro izpeljan, da bi popravili vtis nečesa, ki je krneki.

Večerja.
Haha, večerja. V prostoru, kjer smo prej imeli predavanja, delavnico, je bila večerja, ki je izgledala tako: kruh in pašteta. Za vegetarijance: kruh in evrokrem. Zraven pa čaj in kava ali kakav.

Se zajebavamo?!?!

Totalno sem znorela in obvestila prijateljico, da grem domov. In ne, še zdaleč nisem razvajena, da je pašteta povzročila popizditis. Saj vam že ves čas pravim, da se je le stopnjevalo. Znorela sem zaradi tega, ker je bil seminar kar nekaj in sem se počutila izkoriščeno. Ne zaradi 12.000 SIT, pač pa zaradi tega, ker so rekli, da je seminar obvezen, če hočeš bit del tima, ki bo zrihtal delo v tujini. Da si ne drznejo temu še kdaj reč seminar!!!

S prijateljico sva se odločili, da počakava do drugega dne, se pravi sobote, in da če še takrat ne bo v redu, greva.
Pika na i, ki je odločila, da ne bova čakali sobotnih predavanj, pa je bil večerni žur. Vedno v istem prostoru (saj si predstavljate planinski dom, kočo, ki ima spodaj skupni prostor za različne dejavnosti?) tokrat z DJ-em. Pijača po ugodnih cenah je bila vino, belo in rdeče, po 25 ali 30 SIT za deciliter. Škoda, ker takrat še nisem pila vina. Rdeče vino se je dalo z Ben Colo ali Mercator Colo spremeniti v bambus. Kje hudiča je bila kola pri večerji? Pollitrske plastenke vode niso hoteli dat, niti prodat. Še vedno ne vem, zakaj.

Nisem vam še povedala, zakaj je bil ta žur odločilni dejavnik pri tehtanju možnosti iti ali ne iti domov. Na seznamu potrebščin, ki smo ga udeleženci dobili, je bilo med drugim napisano, naj prinesemo tri barve majic: rumeno, rdečo in zeleno. Zelene sploh nisem premogla takrat, ampak sem vzela nek približek. Prepričana sem bila, da bomo tekmovali v skupinah. In da bomo pripadniki iste skupine bolj prepoznavni, bi pač nosili majice enakih barv.

O, sveta naivnost!

Žur prvega dne je bil tako imenovan semafor party. Se vam je že prižgala žarnica nad glavo? Kajti meni se ni takoj. OK, sem štekala: semafor = barve. Rdeča, rumena, zelena.

Ja, in?

Za božjo voljo, naj vam pojasnim pravila igre. Semafor partyja:
V rdečo majico se oblečejo tisti, ki so zasedeni, se pravi imajo fanta/punco, v zeleno tisti, ki so samski, v rumeno tisti... vmes.
Amm... bolj podrobno: te majice niso bile informativnega značaja, da kdo je zaseden in kdo ne. Te majice so bile namenjene prepoznavanju tistih ki niso pripravljeni seksat (rdeča), tistih, ki so open minded, (very open minded, očitno in so želeli z zeleno barvo sporočit da so pač "available") in rumenih, ki so očitno želeli izpast zadržani, pridni, jaz-nisem-tak/-a, in v stanju pijanosti spremeniti barvo in postat zeleni.

Zjutraj, še pred zajtrkom, sva se pobrali domov. Obljubili so nama vrnjen denar. Do danes ga nisva videli, čeprav je prijateljica kar nekaj časa težila in klicarila organizatorje. Mimogrede: to je bilo pred petimi leti.