torek, 11. september 2007

O kadilcih skozi oči nekadilke

Z novim kadilskim zakonom se je moji sestri, strastni kofetarci in kadilki, zamerilo posedanje po kafičih. Ji pač ni več gušta pit kave v baru. Če zraven ne moreš prižgat čika, raje nič, pravi. In tako kuhamo kavo doma. Res, da ni espresso s svetlo peno, je pa cenejša.

Meni je ta situacija z Zakonom seveda dobrodošla, ker ne kadim in posledično mi ni več potrebno z njo hodit okrog, na kavo in čik, za družbo. Njen Pridi, greva na kafe naju je stal veliko. Deset kilometrov do Nove Gorice, v priljubljen lokal. Dve beli kavi, dve kokakoli, in če so zmanjkali cigareti, še škatlico le-teh. Da ne govorimo, če se je pridružil še kdo. In po kavi nazaj domov, še deset kilometrov.

Moram povedat, da od začetka veljave Zakona nisem še bila zunaj. Bila sem dvakrat na kavi, vendar sonce te dni sije v prid kadilcem in tako sva s prijateljico sedeli zunaj, na vrtu kavarne. Tudi ona kadi. Nimam veliko prijateljev in znancev, ki ne kadijo. Pravzaprav, se družim le z dvema, ki ne kadita.

V sedmem, osmem razredu - zdaj že v petem, verjetno - se ponavadi pojavijo eksperimentiranja s cigaretami: "Prijateljica kadi in to zgleda ful dobro. Tudi jaz hočem biti kul." Jaz se nisem pridruževala tem začetkom. Pravzaprav je bilo ravno obratno! Mislila sem si: "Vsi kadijo, zato da bi bili posebni, da bi izstopali, da bi bili sprejeti. Jaz pa sem edina nekadilka v klapi. Kdo je zdaj poseben, a!?" Svojo cigareto (ups, ne morem reč cigareto) sem poizkusila v prvem letniku srednje šole. Preprosto zato, ker sem mnenja, da ne moreš reč, da ti nekaj ni všeč, če sploh nisi še poizkusil. In tako sem naredila dva dima. Mi ni bilo všeč. In še zdaj sem vesela, da se me ni prijela ta navada.

Ne zdi se mi fer, da je Zakon tak kot je, čeprav ne kadim. Je pa tudi res, da se mi ni zdelo fer pred zdajšnjim zakonom, ko je veljal tisti, ki je predpisoval ločene prostore za kadilce in nekadilce. V teoriji, na papirju, je to izgledalo tako: število sedežev za kadilce: 50, za nekadilce: 20. Razumem, da večina obiskovalcev lokalov kadi in je bilo prav, da so lokali dajali prednost, kar se tiče kapacitet, njim. Tisto, s čimer se nisem strinjala, je bilo dejstvo, da so imeli kadilci lepši del lokala, nekadilci pa dve mizi, ali tri, tam nekje v kotu, daleč proč od šanka. Pogosto ločeno samo s plastičnimi znaki "nekadilci" na mizi, ki je bila pol metra oddaljena od miz za kadilce.


V kavarnici blizu doma je bil za nekadilce prav prive. Ja, pohvalno, boste rekli. Dokler vam ne povem, da je bil ločen z drsnimi vrati, je bil na koncu lokala, je imel slabše stole ter mize, brez gretja pozimi in brez zvočnikov z glasbo. Glasba in toplota sta bila torej privilegij kadilcev. Ne vprašajte - na drugi konec lokala se tudi natakarjem ni dalo. Tako smo pijačo hodili naročat sami. Uganite pa, kaj se je zgodilo, ko smo odpirali Tista vrata, ki so ločevala nas, izobčence in elito z glasbo in gretjem? Ja, prostor za nekadilce je postal isto gost z dimom kot tisti kadilski!

In moja sestra se je odločila, da ne bo več kadila. Zanjo mi je škoda, da jo je "udaril" zakon, resnično! Ker je edini človek, ki odgovarja na jamranja sokadilcev, da postajajo cigareti dragi, da zastrupljajo, da ..., da ona pa rada kadi in ne bi nehala kadit. Ker ona čik pokadi z užitkom. In ji je lepo kadit! Doma smo prostor zraven garaže celo preuredili v kadilnico! Ki je postala kar naša druga dnevna soba, hehe.

Vedno je tudi rekla, da se ji ne zdi tak problem nehat kadit, ko je poslušala nerganja kolegov, ki so kadili ultra super light cigarete ali strašili okrog z nikotinskimi obliži ali čingumi, da bi se odvadili. S prvim septembrom je zmanjšala dnevno dozo na dva, tri čike. Prej 15 do 20. Pravi, da ji cigareta pripada zjutraj ob kavi, enkrat med delom in zvečer pri pijači. Pa še teh nekaj pokadi samo zato, ker ji je všeč in ne zato, ker ne bi mogla brez.

Pravijo, da so - v času spreminjanja v nekadilce - kadilci živčni, nemirni, da začnejo ropat hladilnik, in podobno. Moja sestra ni nič od tega. Samo tako naprej!


Good luck, sestrica! ;)



*Fotografija:
Marlboro iz Venezuele: slika zdravih pljuč (levo) in pljuč kadilca (desno)

2 komentarja:

  1. Spet bom pokracal na čist zid.. ;p

    :D

    Spomnil sem se na sliko iz preteklosti, ko sem šel kot višji letnik mimo "čokoladne TŠC" ... še vedno se smejim... Pred stavbo je bil en manjši ca 1,5m v jeans, kot se je za tiste čase spodobilo, oblečen "fazan".

    Brki in brada sta mu tam pa tam nekaj poganjali ven toda zgledalo je kot trava v puščavi .. čof tu .. in čof tam...

    Govorica telesa in način kajenja ter prestapljanja pa je jasno nakazoval, da hoče, da bi ga do od preostalih upošteval oz. nekako zaradi te "divjosti" sprejel v neko družbo enako ali približno "divjih" sovrstnikov...

    In ta prizor je moja slika o začetnikih kajenja in njihovih vzrokih.

    Človek verjetno kar nekaj časa potrebuje, da se navadi na sam nikotin in občuti, ali mu je potreben ali ne in če mu je, zakaj.

    Največkrat pa se gre predvsem zato da se v družbi ne počuti enakovrednega oz. mogoče da s tem postane večvreden. Seveda pa je ta ocena subjektivna in je zgolj posledica oz. odraz karakterja...

    Moje izkušnje s kajenjem segajo v čas okrog 3-4 leta, ko smo pri nonotu od soseda potegavali dim in ga pihali ven skozi nos, da smo bili kot zmaji... on pa nas je še vedno nahecal in kazal kako se dim spusti skozi oči ... in takrat smo mu celo verjeli... :) :)

    Potem ne smemo pozabiti na cigarete, ki smo jih otroci dobili po "plesu" in jih v skritih kotičkih "odraslo vlekli" .... za kar so nam enkrat starši, ko o nas odkrili, pošteno sprašili hlače in navili ušesa... ;p za kar sem jim še danes hvaležen :D :D :D :D :D

    Potem je tu vlak pri prevažanju v sr. šolo, kjer so bili trije kadilski in en nekadilski vagon... prostor smo imeli logično v kadilskem, ker je bil tisti s čistim zrakom že od začetka polno zaseden...

    Kasneje pa se spomnim samo še vonja "cunj" po sobotnih obiskih takrat še najbolj "elitnega diskača" v Sežani... Titanic-a..

    Za intermezzo ... sem se peljal enkrat skozi Sežano in pogledal proti vratom, kjer je pri vratih rastel plevel... in se mi je zdelo, da je od takrat že clo večnost... Potem sem se pa spomnil da je to res ... :D :D :D

    Nazaj k temi...

    Ko bo popustila tista začetna prizadetost nekaterih kadilcev pred tem novim zakonom bo v lokalih nazaj vse po starem + zrak bo sprejemljiv tudi za vse ostale.

    Ljudje smo ponavadi taki da pojemo največ tistega kruha, ki se nam na začetku zareče ... :D :D

    Če še malo nakarikiram... okrog tega je vse preveč dima in vse manj ognja.

    ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz sem nehala kaditi, ker je bil zadnji čik fuj.

    Pred kratkim sem dejansko sanjala, kako si zvijam cigareto iz tistega svežega tobaka, ki tako lepo diši ...
    Ja, vsak september v izpitnem obdobju je tako :D

    OdgovoriIzbriši