Unisex WC-ji

Ne, hvala!

Kljub vsej veličini, marmorju in steklu, iz katerega je narejena naša knjižnica, so pri vecejih totalno zgrešili.
Najprej je bila nekaj let konfiguracija stranišč taka, da so bili prostori za dame v pritličju, za gospode pa v prvem nadstropju. Vsaj zdi se mi. Ampak ker človek večinoma pride v knjižnico, poišče iskano in gre ven, stranišč niti ne uporablja in verjetno se vsi strinjamo, da niso bistvenega pomena v takšni ustanovi kot je knjižnica. Vendar sem zadnjih 10 dni skoraj vsak dan preživela v knjižnici po 6, 7, tudi 8 ur in tako spoznala blišč marmorja v bedi kulture obiskovalcev. (Je mogoče kdo opazil, da manjkam v blogsceni? ;)) Se kdo sprašuje kaj sem cel delavnik normalnega zaposlenega počela tam? To, da sem v upanju, da bo diploma končno narejena, raje šla pisat stran od motečih elementov dóma, ki motijo mojo odločenost za spisat tistih 60 strani. (Moteči elementi so: hladilnik, kavč, postelja, TV in internet. Tega v knjižnici ni. No ja, internet je, ampak ni brezplačen in niti brezžičen. Se pravi - ga ni.)

V vseh teh dneh in urah obiskovanja knjižničnih stranišč sem prišla do nekaterih zaključkov.

Je mogoče, da so hoteli poenostaviti sistem "ženske v enem nadstropju, moški v drugem" s tem, da so naredili obe stranišči uniseks? Tudi če prej nista bili stranišči ločeni za ženske in moške in predpostavljamo, da se jaz motim - ali je bila ideja o uniseks straniščih posrečena? Se jim je zdelo, da so naključni obiskovalci knjižnice tako intimni kot sodelavci iz odvetniške pisarne, kjer dela Ally McBeal? So pomislili, ali je uslužbencu na pultu za informacije prijetno opravljati delo dva metra od vedno priprtih vrat stranišča? Je bil načrt za postavitev stranišča točno na sredino glavnega hodnika šala ali se ga resnično ni dalo urediti v kakšnem manj prometnem delu knjižnice? Bi se mogoče dalo straniščne kabine ločiti vsaj z gips steno in ne samo s steklom mlečne barve, višine 180 cm, kjer je nad in pod njim praznina, da lahko gledaš in poslušaš (!?!) soseda, ki sedi pol metra od tebe?

Sicer pa: pohvalno, da nikoli ne zmanjka toaletnega papirja, niti mila in niti brisač za roke. Pohvalno je tudi to, da je ena od treh kabin namenjena majhnim otrokom - z mini školjko.

Dobro, toliko o kiksih knjižnice. Druga ugotovitev o straniščih v knjižnici je sad obnašanja obiskovalcev.

Vedno rečem prijateljem, ki jamrajo, da ne spoznajo nobene prave punce, da kaj jo pa iščejo po barih, in da zakaj je pa ne grejo iskat, na primer, v knjižnico. In se mi smejejo. Jaz se jezim, da se mi smejejo, ker pač primerjam bare in knjižnice kot kraja, kjer se v enem večinoma raje zadržujejo različni ljudje kot v drugem. Pa ne govorim o kadilcih, hehe. (Prepričana sem, da ste razumeli prispodobo ;)) Pravzaprav so naslednje besede namenjene tako barom kot knjižnicam, pravzaprav vsem javnim straniščem.

Ko sem sanjarila, kako bi bilo imeti lasten bar, sem razmišljala tudi o tem, kako bi v WC obesila opozorilo:

Pusti za sabo takšno, kakršno si našel!

Če bi ljudje upoštevali to opozorilo, bi bila stranišča čista (haha, optimistka, ampak pustite mi veselje in utopijo, da bi bilo kdaj lahko res) Ampak ne, to je pač pretežko - pustit za sabo čisto. Koga briga, saj nisem doma! In tako pustimo tistih nekaj kapljic lulanja na školjki, ker se pač ne usedemo in potrebo opravimo napol stoje. (Saj je vendar umazano, se spomnite? Pa ja se ne bomo usedli!) Tudi fantje pustijo kapljice za sabo, veste? Dvignjena (način: Moški) ali spuščena (način: Ženska) deska oziroma sedalna površina: prav vseeno je. Gre se za Tiste rumene kapljice. Ali ni lažje vzeti košček papirja, in obrisati za sabo, tistih nekaj NAŠIH kapljic, kot pa še bolj poscati (sem namenoma uporabila to besedo) že prej poscano? Ali ni nagravžno stopat po tujih kapljicah, pardon, tujem scanju, z dvignjenimi hlačnicami?

Pridemo iz WC-ja do umivalnika. No ja, nekateri ne pridejo do tja... Umijemo roke in jih obrišemo s papirnato brisačo. Ena seveda ni dovolj, zakaj bi šparali, saj - že spet - ni naše! Najmanj pet, če ne deset, čistih, neuporabljenih, še zloženih brisač leti v koš.

Koš: nerešljiva uganka. Sindrom bivše natakarice je še vedno v stanju pripravljenosti in ko vidim (pre)poln koš brisač, veselo stopim vanj, da potlačim papir. Ko si obrišem roke, skušam brisačko čim bolj zmečkati, da porabi čim manj prostora v košu za smeti.

Sem smešna?