V upanju na Loto

O čem začnete sanjat, kadar na televiziji vidite oglas za Loto?

390 tisočakov so ponujali ta teden, se mi zdi. Vsaj v sredo, ko sem šla proti Portorožu. In že doma sem dobila idejo, da bom na Petrolu na Obali vplačala listek in tako vsaj imela upanje. Kajti velikokrat uporabim frazo Če bi zadela Loto!, in se vedno znova spomnim, da ne morem zadet, če sploh ne igram.
V sredo nisem nič vplačala. Na kavi s profesorjem, kjer sem se skoraj skregala, da bom plačala jaz, sem pri pultu ugotovila, da imam prazno denarnico. Kartic pa, seveda, ne jemljejo. Sestra mi je ponoči zmaknila edini bankovec.

Ah, itak ne bi zadela. Pač niso bile moje številke... Več sreče prihodnjič ;)

Danes sem videla, da glavni dobitek ni bil izžreban...

In upanje o(b)staja. Pesimisti rečejo, da kako lahko sploh upam, da bom zadela. Saj res ne igram pogosto, no... In da če se zavedam, da kako srečo mora človek imet, da obkroži tapravih sedem številk. Ampak, čakajte malo: ravno v tem je bistvo igre Loto!

Se spomnite, ko ste v šoli reševali teste, izpite, z že podanimi odgovori v a-b-c-d obliki, katere je bilo potrebno obkrožit, če so bili pravilni? Ste tudi vi v odmoru odgovorili sošolcu, da ste reševali "na loto", naključno, random, če želite ostati v računalniški terminologiji? No, iz tega izhajam, da če je mogoče, da je uspelo za pozitivno oceno obkrožit nekaj naključno izbranih črk, zakaj se to ne bi zgodilo pri Lotu, kjer so namesto črk pač številke?

Pravi naš benzinaio, starejši nergač blizu penzije, ko grem kdaj pa kdaj na Petrol v našem kraju vplačat znesek za žrebanje, da so igre na srečo hudič, greh in poguba. Pa si mislim pri sebi: Ha, da bi ti vedel... Vsaj da bi igrala dvakrat na teden Loto! Halo, to sploh ni igra na srečo. Ne morem ji reči igra na srečo, če je vložek zanjo bolj poceni kot bela kava ali škatlica cigaret! In razmišljam o tistem adrenalinu ob igralnem avtomatu, v katerega gre najmanj 20€. Za začetek.

Ah ne, saj ni tako, vendar: pri Lotu vplačaš 2 evra, za to, da imaš upanje za jih zadet 400 tisoč. V casinoju se vsakemu, ki pride igrat z manj kot 50 evri, smejejo. Verjetno tudi meni. A vendar grem tja. Občasno. Čeprav samo s tistim rdečim bankovcem. Upanje, pač, da boš zadel, če ti je namenjeno.

Upanje... Stanje, v katerem zmoreš vse, tudi tisto, za kar niti nisi vedel, da zmoreš. Je tisto, kar ti da moč, čeprav bi po vseh pravilih že moral biti ob-up-an. Je razlog, da greš naprej, ko si mislil, da je že vsega konec in da si zguba. In ti da razlog, da nadaljuješ. Upanje so sanje, v katerih je dovoljeno vse, čeprav veš, da ni mogoče. Čisto globoko v sebi pa vendar čutiš, da obstaja neka možnost, da se pobereš, da ti bo uspelo. Da se lahko nemogoče zgodi tudi tebi in ne samo v filmih.
Je tisti adrenalinsko-ščemeč občutek, da Loto danes ni bil izžreban, zato ker čaka tebe. Ker ti hoče usoda (bog, kemija, vesolje,..) dat še eno priložnost. Je spraševanje, ali se bo zgodilo tudi tebi, da boš zgrešil gumb na igralnem avtomatu, namesto minimalnega stavil maksimalno število kreditov, in ravno v tistem trenutku zavrtel zmagovalno kombinacijo znakov na slotu.

Še dobro da o(b)staja upanje. Brez njega bi bili izgubljeni ;)