Mislim... pa saj to ni res.
Sama sebi sem smešna, butasta, kliničen primer, in pravzaprav se sploh ne razumem.
Poznate še koga, ki sam sebi dela probleme?
Sem velika oboževalka Post-it listkov, beležk, opomnikov (papirnatih in digitalnih) vseh mogočih oblik, ampak vseeno - ne zaležejo nič.
Trenutno stanje opomnikov na desni strani ekrana, v Google Widgets aplikaciji na listi to do:
Sama sebi sem smešna, butasta, kliničen primer, in pravzaprav se sploh ne razumem.
Poznate še koga, ki sam sebi dela probleme?
Sem velika oboževalka Post-it listkov, beležk, opomnikov (papirnatih in digitalnih) vseh mogočih oblik, ampak vseeno - ne zaležejo nič.
Trenutno stanje opomnikov na desni strani ekrana, v Google Widgets aplikaciji na listi to do:
1. Šest idej za post, ki pridejo mimogrede, in da ne bi pozabila, o čem sem hotela pisat, v nekaj besedah spravim idejo "na varno", ker iz glave pač rado uide. Nobena od teh idej ni bila realizirana, stare so od 14 do 30 dni. Ker se mi kasneje zdi butasto, da sem hotela pisat o tej in tej zadevi, ki se mi je v trenutku navdiha zdela zanimiva.
2. 7.9.: uštimaj (pač nekaj) na občini do 10.9.!
3. 15.9.: rok za oddajo prijave na delo Lifeclass
3. Piši profesorju!
4. Sporoči spremembo telefonske številke sem in sem
5. Vrni knjige v knjižnico do ...
6. Naroči se pri zobozdravniku, tel. ...
Nekaj takega kot na računalniku obstaja tudi v telefonu, še najbolj pa zaupam beležki Da ne pozabim, ki je že moja peta ali celo šesta po vrsti. Všeč mi je, ker jo izdajajo s šolskim letom in ne koledarskim. Moje leto se namreč začne prvega oktobra in ne prvega januarja.
Problem vseh teh opomnikov je ta, da sicer pridno pišem, v dobri veri, da ne pozabim, nato pa se ne spomnim pogledat!
Does it make sense?
Torej, take situacije me včasih spravijo v drek. Ampak resnično globok drek.
Ne razumem, zakaj ne morem razumeti, da je lažje, če seminarsko napišeš nekaj dni pred rokom in si potem miren. Ponavadi tisto noč pred iztekom roka ugotoviš, da sploh nimaš še navodil za seminarsko in da jih najdeš na šoli, ki odpre šele v ponedeljek. Rok oddaje je seveda tisti petek pred ponedeljkom.
Preprosto, ni normalno, da poješ vso kožo ob nohtih, nohte, ustnice, spraskaš cel obraz od živčnosti in si povrh vsega še cel teden mozoljast in v pikicah in hrastah. In to samo zato, ker si ugotovil, da si zgrešil uro sestanka, ker si si narobe zapisal v opomnik. In zdaj ti je nerodno poklicat, kako se da zadevo rešit.
Nemogoče se ti zdi, da je že dve leti, odkar si začel govoriti, da moraš zamenjat zobozdravnika, ker si zasebnega ne moreš več privoščit. Dve leti! Vsak mesec pa si v opomnik dodaš tisti: "Pokliči zobarja." Naslednji mesec pa še: "Pokliči zobarja. NUJNO!!!" Ha, kot da pomaga, če napišem z rdečim.
To moje mečkanje me je enkrat, recimo, skoraj stalo službe. Ker sem cel mesec gledala tisti opomnik, da je rok za prijavo tak in tak. Dokazila sem imela zbrana, razen potrdila o začasnem prebivališču v Ljubljani. Ne sprašujte. Zadnji dan je prijava šla na pošto. Saj poznate tisti: "Prijave sprejemamo do (datum)", s tem, da je ta datum na kuverti, ko je bila zadeva oddana na pošto in ne datum, ko naslovnik prejme stvar.
Da ne govorim o tem, koliko krat so mi že morali ponovno priklopiti gsm. Mislim... no comment. Da ne bi kdo mislil, da me je izučilo v prvo! Haha, ne mene, saj menda nisem osel! (Ki gre samo enkrat na led). Pa ni bilo zaradi denarja, da ga ne bi imela - in ravno to je hudo - da ga vsaj ne bi imela, bi bil to dober izgovor da so me odklopili. Svašta.
Koliko laži profesorjem, da zakaj nimam narejenega tega in tega! Bog ne daj, da hranijo vse moje mejle v mapi študenta v referatu! Ker ... izgovor je prirejen za trenutno situacijo in čez nekaj tednov ne vem več, kaj sem sem jim napisala!
Ali pa tisto, ko moraš vstat zjutraj in odit na (daljšo) pot. Seveda nastaviš budilko na snooze in dremaš še 15 minut, ki za seboj potegnejo spoznanje, da obleka, predvidena za pot, ni zlikana (včasih niti oprana), avto ima goriva le še za tri kilometre, ti pa jih boš naredil deset, in če ti slučajno uspe prit z bencinom do cilja, po poti pokasiraš vse rdeče semaforje. Če tudi to rata, se pa gotovo zgodi, da prideš na cilj s strgano najlonko. Po možnosti je to razgovor za delo.
Vse to zaradi ušivih 15 minut spanja!
Omenila sem tudi knjižnico. Lahko verjamete, da tam z mojo izkaznico nisem bila že enih osem let? Ker sem naredila 8.000 SIT zamudnine, pa čeprav sem bila vsak dan v Novi Gorici, kjer je knjižnica! Lahko verjamete, da sem enako naredila s sestrino izkaznico in si zdaj izposojam na ime od prijateljice?
Bolano!
In na koncu, ko opravim, kar sem imela za opravit, seveda s tremi sivimi lasmi več in pojedenimi nohti/živci, ter prazno denarnico, za vse opomine, hitre pošte, in podobno, vedno rečem:
"In to je bilo tako težko naredit prej?!"
:)
OdgovoriIzbrišiKot da bi opisovala mene - samo da se jaz ne trudim s post-it listki :)
Moj rekord v knjiznici je bil 6660 sit :)
To samo pomeni, da si človek.
OdgovoriIzbrišiJaz sem si v puberteti tako blazno želel zbirko Hemingwaya, da sem si jo celotno sposodil, potem pa tako dolgo odlašal s vrnitvijo, da še danes ne morem v domačo knjižnico. Ampak zbirko pa še imam hahaha
he he
OdgovoriIzbrišiSovica mislim, da bo tudi to 'odlašanje' sčasoma minilo, če ne prej, ko boš u 'penziji' ;)
Vsi:
OdgovoriIzbrišiAmpak to res ni normalno! Že v OŠ nisem nikoli imela napravljene torbe za naslednji dan. Nikoli! In niti oblek na stolu, kot vsi ostali otroci...
Lani sva s sestro celo zamudili letalo, ker sva pakirali potovalke tri ure pred odhodom! (pa je blo treba prit še do Brnika. Iz NG, btw!)
Me izredno veseli, da nisem edina s takimimi izpadi v zvezi s knjižnicami :) :) :)
Pravzaprav: mogoče bi rada bila "na drugi strani", ampak - kako dolgočasno bi bilo moje življenje brez adrenalina! ;)
Hahaha, no to je pa tako nekako kot bi mene opisovala, sam da sem jst še hujši primer. Na žalost nisi na prvem mestu LOL
OdgovoriIzbrišiKar se pa knjižnjice tiče... raje ne bom govorila ker me bodo preganjali še za zamudnino izpred petnajstih let :))
opomniki: no ja, tudi jaz sem si omislila widget pa na koncu itak ugotovila da ga (itak) nikoli ne gledam. Pravtako koledar, rokovnih, planer, mobitel in vse možne načine opominjanja.
Iskreno, meni nikoli ni bilo jasno zakaj si en dan prej pripravit za oblečt ko pa nikoli ne oblečem pripravljeno ker mi ni več do tistega kosa oblačila. Potem pa sedim pred omaro in gledam noter kot tele v nova vrata.
(Zato pa vedno zamudim na dogovorjeno mesti in ja, sram me je zarad tega) :D
Heh, sounds familiar. ;) Mene tudi nikoli ne izuči, da bi karkoli opravila morda celo tri dni prej pred zadnjim zadnjim rokom. Ne ne, to se dela dan prej, po možnosti, če moram na pošto, banko, knjižnico, k zdravnici, ipd., pol ure pred zaprtjem ustanove v katero res nujno moram. In vedno si rečem, da je bilo tokrat pa res zadnjič. Je bilo ja. Vseh 15263945216359-krat.
OdgovoriIzbrišiMoj rekord v knjižnici: 11 500 sit. I was so happy.
U I win hahaha
OdgovoriIzbrišiNe bom povedala koliko, da res ne dobim položnice domov, z vsemi obrestmi hahaha.
... nikoli ne zamujam z ničemer, če je le prej fiksno dogovorjeno, predvsem zaradi odgovornosti do drugih
OdgovoriIzbriši... post-it listkov ne uporabljam, če je res kaj nujno pa je za to agenda v outlooku, ki se potem "itak" sama sinhronizira in prenese na telefon
... kožo ob nohtih sicer grickam, so pa nohti kot jeklo in bi si zobe polomu :) tako da če rabiš nohte ... :D :D
... v knjižnici (ko sem jo še uporabljal) nisem še nič plačal, predvsem zaradi tega, ker sem vedel kako je ko čakaš v vrsti na knjigo, ki bi jo moral nekdo vrnit "do cajta" pa je ni... (večina so bile prav take knjige)
... v avtu imam vedno dovolj bencina (postanem nervozen če bi ga bilo premalo), vem pa tudi natančno koliko drži posoda in za koliko km ga je še
Skratka pri vseh dogovorih, ali sodelovanju z drugimi imam drugačno obnašanje kot ga imam, ko se gre za mene osebno v relaciji z mano.
Kar je sicer razumljivo, saj nekje moraš imeti ventil. Recimo, da tudi sam zjutraj rad pospim še 15 minut, še 30 minut ... še kako urco in preložim odhod... potem pa se zgodi da se zbudiš ob 13-ih in se ti ravno ne da nič drugega kot da si greš skuhat kavo .. in potem še malo pospat ali pa zgolj "čmet" ;p , se razvajat, uživat tisto, ko ti nekaj ni nujno in je potem vsaj to po tvoji volji.
Tako da... potrebuješ ponavadi samo sortirat stvari in dogodke, ki so nujni zaradi tvoje zunanje podobe in dajanja občutka zanesljivosti in resnosti, ter tiste dogodke, ki ti niso nujni in se pri njih "kršenju" počutiš na skrito zadovoljnega "grešnika".
Ja, v bistvu je prav enostavno, začneš kot pepelka in ločuješ zrna graha od pepela. Na koncu pa se vse tako ali drugače kot v vseh pravljicah srečno konča.
Najprej pa svetujem, da se rešiš vseh listkov, vseh beležk in nasploh vseh opomnikov.
Če lahko preslikam na medicino... "jej" zdavila samo ko si bolana, ker drugače ne bodo imela efekta takrat ko bo zares kaj narobe...
Če preberem še enkrat kar sem napisal.... lahko povzamem v enem "južnem" reku, ki ti mogoče pride prav:
"Nije teško kad se mora!"
lp & ;)
Punce:
OdgovoriIzbrišiOMG, sploh nisem (več) tako posebna?! Včeraj sem celo šla do knjižnice Fakultete za management v KP (od moje sestre) in si tam izposodila stvari, ker za plačat dolg v NG knjižnici trenutno nimam, oziroma mi je škoda dat tisti denar za pof... zamudnino :D
No, če se bomo kdaj srečale, se zmenimo že sedaj: zamudimo! ;)
Tamala, imaš res več zamudnine kot Nárëlaimë? I really suck, hehe...
@ Lupo:
prav "štoniraš" med temi komentarji :)
Bom začela delat na "sortiranju", ne bo druge. T. uporablja besedo "prioritete", kadar mi teži v zvezi s temi mojimi forami.
Mi je bla všeč tista: "Nije teško...2 ;)
LP
Jaz itak vedno zamujam samo z vračanjem raznih obskurnih knjig, ki imajo notri vedno kakšna vsaj tri leta stara obvestila poštarjev ali celo tiste predpotopne kartončke, na katere se je nekoč pisalo, kdaj je bila knjiga izposojena in vrnjena :)
OdgovoriIzbrišiNa zamudnino kot tako pa vedno gledam takole: ker se verjetno knjižnice financirajo tudi iz njih, bo pa kakšna knjiga več zaradi tega ;)
K zobarju sem se pa spravljala tako dolgo, da se je zdaj moja zobozdravnica upokojila ;)
@ Nina:
OdgovoriIzbrišiOK, z zobarco zmagaš.
Z zamudnino pa si me spomnila, kaj sem enkrat rekla knjižničarki, ko sem bila dobre (ali mogoče slabe?) volje. "Bo nekaj zamudnine...", je rekla. In jaz njej nazaj: "Ah, dejte no, zakaj je treba temu, da človek želi imet knjige še nekaj časa doma, pravit "zamudnina"? Zame je to "podaljševalnina"!"
Jao, jao... hehe...