... da je tisk prispevkov iz blog sveta dobra ideja.
City Magazine vzamem, recimo, zelo rada, če ga le kje vidim, in da je prav na dosegu roke. Koliko krat mi je prišel prav, ko sem ga, odvrženega, našla v čakalnici zdravstvenega doma, in si tako skrajšala čas. In niti ni šlo toliko za krajšanje časa, kot pa za to, da nisi zdolgočasen, ne veš kaj počet in kam gledat, in na koncu opazuješ stene ali oglasna sporočila farmacevtskih družb. S tem, da to lahko počneš nekaj minut. Potem se presenetiš, kako buljiš v nasproti sedečega, da te postane kar malo sram.
In sem pomislila, oziraje na ves cirkus, ki ga zganjajo v zvezi s tiskano Blogorolo, da kako bi bilo fino brat eno tako stvar v čakalnici, ali pa medtem, ko kadilski odvisneži grejo ven iz kavarne na en čik. Ti pa si sam, tam, pri mizi. In seveda začneš brskat po telefonu. Da ne bi zgledal kot zgoraj napisano, v čakalnici. Stene, pa to...
Če bi bil en tak časopisek nekje v bližini, bi ga z veseljem uporabila. In tudi nesla domov!
Še bolj pa me navdušuje to, da bi bili objavljeni prispevki od blogerjev, ki jih še ne poznam, in vem, da bi na tak način odkrila kakšnega všečnega pisca. Dejstvo je, da je e-Blogorola pač tam in čaka, da klikneš na najnovejši, najbolje ocenjen, naj... prispevek. Velikokrat izbiram branje samo zaradi imena. Velikokrat kliknem na prispevek, ki ima privlačen naslov. Velikokrat se zmotim, ko blog ocenjujem po imenu in mislim da je zanimiv, pa ni. In seveda obratno. V tiskani Blogoroli bralec nima te možnosti. Prispevki so tam in v tistem trenutku. Pred bralcem je tekst in seveda bo prebral najbolj zanimive objave. Če še ne bo na vrsti pri zdravniku, bo prisiljen brati dalje in tako mogoče spodbudi željo: "Jaz bi pa tudi pisal!". Ali približa neblogerjem svet bloganja in
blogerjev, kjer čaka na "talent scout" odkritje veliko dobrih avtorjev.
Ali pa preprosto samo skrajša čas.
Te dni berem pljuvanja čez to idejo, o tiskani verziji Blogorole.
Če nam ne bo všeč, je pač ne bomo brali, kajne? Ne mi pa z okoljevarstvenim sranjem o brezvezni porabi papirja...
City Magazine vzamem, recimo, zelo rada, če ga le kje vidim, in da je prav na dosegu roke. Koliko krat mi je prišel prav, ko sem ga, odvrženega, našla v čakalnici zdravstvenega doma, in si tako skrajšala čas. In niti ni šlo toliko za krajšanje časa, kot pa za to, da nisi zdolgočasen, ne veš kaj počet in kam gledat, in na koncu opazuješ stene ali oglasna sporočila farmacevtskih družb. S tem, da to lahko počneš nekaj minut. Potem se presenetiš, kako buljiš v nasproti sedečega, da te postane kar malo sram.
In sem pomislila, oziraje na ves cirkus, ki ga zganjajo v zvezi s tiskano Blogorolo, da kako bi bilo fino brat eno tako stvar v čakalnici, ali pa medtem, ko kadilski odvisneži grejo ven iz kavarne na en čik. Ti pa si sam, tam, pri mizi. In seveda začneš brskat po telefonu. Da ne bi zgledal kot zgoraj napisano, v čakalnici. Stene, pa to...
Če bi bil en tak časopisek nekje v bližini, bi ga z veseljem uporabila. In tudi nesla domov!
Še bolj pa me navdušuje to, da bi bili objavljeni prispevki od blogerjev, ki jih še ne poznam, in vem, da bi na tak način odkrila kakšnega všečnega pisca. Dejstvo je, da je e-Blogorola pač tam in čaka, da klikneš na najnovejši, najbolje ocenjen, naj... prispevek. Velikokrat izbiram branje samo zaradi imena. Velikokrat kliknem na prispevek, ki ima privlačen naslov. Velikokrat se zmotim, ko blog ocenjujem po imenu in mislim da je zanimiv, pa ni. In seveda obratno. V tiskani Blogoroli bralec nima te možnosti. Prispevki so tam in v tistem trenutku. Pred bralcem je tekst in seveda bo prebral najbolj zanimive objave. Če še ne bo na vrsti pri zdravniku, bo prisiljen brati dalje in tako mogoče spodbudi željo: "Jaz bi pa tudi pisal!". Ali približa neblogerjem svet bloganja in
blogerjev, kjer čaka na "talent scout" odkritje veliko dobrih avtorjev.
Ali pa preprosto samo skrajša čas.
Te dni berem pljuvanja čez to idejo, o tiskani verziji Blogorole.
Če nam ne bo všeč, je pač ne bomo brali, kajne? Ne mi pa z okoljevarstvenim sranjem o brezvezni porabi papirja...
Jaz upam, da bo zadeva uspesna, ker sem prepricana, da se ustvarjalci trudijo ...
OdgovoriIzbrišiImam pa precej negativen odnos do brezplacnikov: najdrazji vzame vse in jih nato pusca v mojem avtu :)
No, resno, jezi me, ker jih vedno vidim po tleh, po mizah, po klopeh ... vsepovsod. Nihce jih ne pospravi za sabo ...
In jih po možnosti niti ne prebere, kajne, tanajdražji? :)
OdgovoriIzbrišiHaha, v bistvu jih zacne brati, ko grem jaz na stranisce, in jih bere se 5, 10 minut po tem, ko se vrnem :D
OdgovoriIzbrišiMislim, da bo vsaj on z veseljem prebrskal natisnjeno Blogorolo :)