O beračenju

V naših krajih je beračev, tistih tapravih, ki razcapani in umazani prosijo, malo. Ali jih sploh ni. Ali jih samo jaz ne vidim, ker ždim doma.

Več ali manj se mi smilijo, in vedno znova, ko jih vidim, sem kar malo jezna na uboge pare, ki mi poslabšajo dan, zato, ker sitnarijo za denar. Ali polepšajo, če jim kaj dam. Vseeno pa vedno ostane tisti grenak občutek, da obstajajo. In se sprašujem, kaj se jim je zgodilo v življenju, da so tako obupali.

Sem ne štejem džankijev. Teh je v Novi Gorici kar nekaj in na živce mi gre, da se zadržujejo na sredi parka in se obnašajo, kot da so tam na sprehodu in svežem zraku. Kar malo prepotentno. A o njih drugič.

Srečanje z beračem predstavlja zame stres. Stres zato, ker mi dotični ne gre iz glave še ves dan. Seveda je odvisno od mojega počutja: so dnevi, ko se mi smilijo in mi je žal za njih. In so dnevi, ko prihajam iz banke, ali kake podobne ustanove, kjer so me razpi... z nesposobnostjo opravljanja svojega dela, in tako nastradajo berači.
Ali jim kaj dam, je odvisno od njihovega zdravstvenega stanja. Težko je verjeti, da si zdrav štiridesetletnik ne more poiskati prav nobene službe. (Zamenjajte ne more z noče.) Izbral je drugačen življenjski stil, in srečen on, ker ga ne briga za nič drugega kot za preživetje.

Najbolj hudo mi je bilo gledati brezdomce po svetu. Brezdomec v Združenih državah je resnično brez-dom-ec, medtem ko naši, nekateri, seveda, živijo doma, pri starših. Toliko, da prespijo in pojejo kosilo, nažicajo nekaj drobiža od mamine penzije. Čez dan pa na ulice, pohajkovat s pivskimi kompanjoni. Takih, zares potrebnih petstotaka tolarjev, ki bi ga porabili za kruh, in ne za ceneno vino, sem pri nas videla le malo. In da sem le imela, sem dala.

V Ljubljani se mi je enkrat utrgalo, kar se zna zgodit, če sem lačna. Tudi jaz sem imela krizno obdobje. Pravkar sem vložila vse moje prihranke, delala vsak dan, tudi ob vikendih, ob tem pa se nekajkrat na teden vozila v več kot sto kilometrov oddaljeno šolo. Za 400 tisoč tolarsko šolnino. Ki sem jo sama plačevala. In takrat je šlo čez rob.
Na poti v Noč in dan, po tunin sendvič, je svetlobo na koncu tunela lakote prekinil mladenič, ki je prosil za sto ali dvesto tolarjev. Ampak me ni dobil v pravem trenutku, o ne... Da je bil njegov pristop simpatičen, sem definirala šele kasneje, ko sem se nehala tresti. Na kraju zločina sem ga imela za čisto zjb v glavo in znorela. Ok, res sem imela naporen dan, in ne morem reči, da sem se olajšala - s tem da sem ga nadrla. A vseeno, se je slišalo tako dobro, da sem zdravemu, polenjenemu človeku moje starosti povedala, da če lahko delam jaz, lahko tudi on. Ostalih ostrih besed se ne spomnim. Še vedno na moj vljuden način, a upam da je bolelo. Vsaj malo špiknilo.

To je bilo pred leti.
Po tem sem videla še veliko beračev, kvazi beračev. Wannabe beračev. Ljudi, ki so izkoriščali slabo vest ljudi, saj veste, v stilu če mu ne dam nič denarja, se lahko za kazen zgodi tudi meni nekaj takega v življenju.
Videla sem majhne otroke, s tistimi velikimi žalostnimi očmi, ki so prosili za drobiž. Sovir mi ni pustil, da jim dam denar. Kasneje sem ugotovila, zakaj. Ker so bili tudi ti mali, navidez nedolžni otroci, male barabe, ki so se za vogalom nesramno režali in med seboj tekmovali, kdo je dobil več.

Podobno je bilo z bratcem in sestrico narodnosti bližnjega vzhoda, ko sta z jokajočim glasom prosila za denar in prodajala neke fotografije z božjimi podobicami. Da sta siroti, brez staršev, sta rekla. S sestro sva se že skoraj omehčali, dokler se nisem spomnila, da imam prazno denarnico, denar pa pri sestri. In sem pokazala, revežem, denarnico: "Glejta, nimava prav nič, če ne bi vama dali!" Kar malo razočarana sta odšla. Nobenega sledu več o jokajočem in prosečem glasu. Kot bi odrezal.
Čez dobro uro sva videli tamala dva, skupaj z ostalimi pajdaši. Prešerni nasmeški na njihovih obrazih niso kazali na nobeno trpljenje ali žalost. Prej veselje, ko so si delili plen.

Težko mi je, da zaradi takih izkoriščevalcev ne bom dala zares potrebnemu. V dokumentarni oddaji TVS sem poslušala izpoved električarja, ki bi službo lahko dobil brez težav. Ampak se mu ne da, je rekel, in da mu je ljubše, in lažje, za denar prositi tujce na cesti.

Zmaga pa invalid brez nog na Andrejevem sejmu v Gorici. Popoldne smo šli mimo njega, sedečega ob stojnicah, in eden od druščine mu je dal deset tisoč lir, današnjih pet evrov.
Saj se še spomnite tistega občutka danes sem naredil nekaj dobrega za sočloveka?
No, potem pa si predstavljajte izraz na vašem obrazu, ko bi ob koncu sejma šli spet mimo njega, in videli, kako vstane, se preobleče v svileno srajčko, pospravi nabran denar, in se odpelje s kombijem.