Dragi dnevnik!
Včeraj je bil naporen dan.
Zaspala sem nekaj pred drugo uro zjutraj. Od neprijetnega občutka, ker ne vem, kaj je to bujenje, budilka in jutro, sem se zbudila ob 2:55 in ugotovila, da imam še skoraj poldrugo uro fore spanja. Ob 4:20 pa je prijetno, potihem začel zvonit alarm na telefonu, ravno toliko naglas, da me je zbudil in ne povzročil šoka.
Ob 6:05 sem morala biti v Ljubljani.
Čez eno uro sem se že vzpenjala nad Ajdovščino in od tam zagledala dolg in počasen utrinek zvezde. In si seveda hitro nekaj zaželela. Saj res, prav vse želje, ki sem si jih zaželela, ko se je utrnila zvezda, so se mi izpolnile! (Zakaj si vendar ne zaželim tistega Martinovega loto dobitka za milijon evrov?!! :D)
Noč, ki je postajala dan, je bila mirna. Prav taka, da sem se počasi prebudila, tako, na moj način. Brez stresov, brez ljudi, ki hitijo, brez živčnosti. Da bi od Nove Gorice do Ljubljane prižgala radio? Ni govora! Je bilo preveč lepo. Preveč ... samo moj čas. Telefon seveda ne bi zvonil ob taki uri. Razen sestre, ki je preverjala, če sem že na poti in da nisem morda zaspala.
Torej, ob 6:10 sem prispela na železniško postajo v Ljubljano, kjer je že čakala Mia, da jo odpeljem domov. Po poti domov sem zvedela vse o Šri Lanki in najraje bi ji rekla, naj ona spiše en post ali dva, da meni ne bo treba. O potovanju, seveda.
Doma je odprla kovčke in iz njih potegnila dva krat več robe kot jo je nesla s sabo. Čajev nam verjetno ne bo zmanjkalo do leta 2010. Polna hiša lesenih slončkov različne velikosti. In svilenih šalov, ogrinjalc, krpic.
Da ne govorim o dišečih palčkah.
Vse bi bilo lepo in prav, če bi doma Mia nadaljevala potopisno predavanje, ki ga je začela v avtu. Ampak sem morala, uboga, še vedno šokirana od zgodnje ure bujenja, it pomagat v Goriška Brda stekleničit vino. Dva tisoč smo jih napolnili. Prav vse steklenice so šle skozi moje roke. Uhhh....
Da nisem bila sitna je bilo krivo dejstvo, da sem spala samo dve uri in vstala tako zgodaj. Ker sem bila enostavno preveč apatična, da bi godrnjala. Po kosilu je bilo še slabše.
Kako ne, če sem morala steklenice prekladat s polnim trebuhom...
Ta moja sitnoba se kaže v različnih oblikah. Kdaj pa kdaj se kar smejem, tudi brez veze, in sem kar bolj simpatična in dobrovoljna kot navadno. Mogoče zato, ker se trudim, da ne bi bila sitna. Ne, bolj verjetno da zato, ker se mi trga od utrujenosti in zaspanosti...
Sovirja sem že obvestila, da sem/bom sitna zvečer, ko se vidiva. Je sprejel izziv.
Utrujena, in hkrati srečna, sem ob 20h končno prišla domov, in ugotovila, da z mojo fantazijo, to je vroča kopel, ne bo nič. Ker je manjkal ključni element za vročo kopel. Vroča voda, namreč. A sem si vseeno umila lase. Neverjetno: ko misliš, da si na koncu z močmi, te nekaj še kar žene naprej. Pravzaprav, še bolj!
Upajoč, da mi danes le ne bo treba nazaj, na še en horuk polnitve dvatistočih komadov, sem se zvrnila v posteljo in uživala v planiranju preostalih dveh dneh vikenda. Potem je prišel Sovir...
In danes sem morala spet it...
(Še dva tisoč...)
Ni komentarjev:
Objavite komentar