Hja, kaj čmo... Bomo pač izkoristili, da Blogger/Blogspot dovoljuje objave za nazaj, naprej, ...
To o Martinovem moram napisat, če bo kdo slučajno zašel v Novo Gorico in si zaželel nekaj dobrega pojesti v lepem ambientu. Če ste taki kot jaz, jeste tudi z očmi, in pri meni ne pomaga, da je hrana ekstra dobra, če je prt na mizi strgan ali stokrat prešit, natakar pa v kavbojkah z včerajšnjega žura.
Med restavracijami, ki so prišle v finale za večerjo, smo še štiri gosi (ostanimo v terminologiji, ki pritiče dnevu martinovanja), odločile za restavracijo, kjer nismo še bile.
Strateškemu načrtovanju budgeta je sledila prijateljičina opazka, da kaj pa če imajo cenik brez cen, po tem, ko smo odločile, da je proračun 50€, in da bo padla v vodo tista tehnika, da stopnjo lakote prilagodiš cenam.
Ambient restavracije Primula jemlje dih. Velik, prostoren, zračen, minimalističen, romantičen, topel, prijazen. Ni nam ušlo prijetno spoznanje, da so za razliko od večine lokalov, mize postavljene precej daleč ena od druge, tako da človeku ni potrebno prisilno poslušat pogovora pri sosednji mizi.
Sicer zgrešeni, (pre)sladki penini za aperitiv, je sledila simpatična hladna predjed v obliki špinačno-lososovega kolesca v hladni omaki.
Zdaj pa bi radi naročili. Natakar prijazno razlaga možnosti... Natakar razlaga? Zakaj že? Zato ker ni jedilnega lista, cenika! Aaaaaaa! Na hitro smo se zmenile, kdo ima Eurocard in kakšni so limiti enkratnega plačila, pač, just in case...
In pogumno naročale carpaccio in belo vino. Natakarjev čut, da nismo žene nogometašev, nam je šel na roko, saj je popolnoma razumel, da smo se prišle malo zabavat, ne pa kazat, katera si je upala povabit v takšno, tako drago restavracijo. Prijazno je ponudil, da nam morske dobrote razdeli na štiri krožnike in tako dobimo malo vsega.
Kljub strahu, da morsko pomeni drago, smo jedle odlično kombinacijo hobotnice, kapesante, kalamarov, škampa in nekaj drugih školjk. Tako dobro, da nam je bilo čisto vseeno, kolikšen račun bo na koncu. Ves čas so nam prijazno hodili natakat vino in dopolnili posodo za vino, ko je bila steklenica v njej prazna. Pozorno!
Sladici sem se odločno odpovedala, ker je tudi sicer ne jem, z izjemami glede na razpoloženje. Sem rekla, da bom raje en jeger. Ampak sem po prihodu iz veceja ugotovila, da je imela ena izmed treh udeleženk idejo, da nam predstavi njen top digestiv. In tako smo poplaknili večerjo z Grand Marnier likerjem, ki je služil za grenčico. (Je ekstremno sladek, mimogrede)
OK, in zdaj, ta-da-da-daaaaam moment: čakanje na šok za račun.
Ki se je spremenil v vzklik prijateljice, ki ga je prva pregledala: 4 pogrinjki, 4 penine, 4 predjedi I., 4 predjedi II., 4 glavne morske jedi, 1,5 litra vina, 0.5 l Radenske in 0.5 l vode, 4 digestivi. Skupaj 86 €. Deljeno štiri. Oddahnile smo si.
Zadovoljne s postrežbo in ceno smo si obljubile da moramo ponovit, pod pogojem, da bo delal isti natakar.
Pa se je samo posmejal, tako malo sramežljivo...
To o Martinovem moram napisat, če bo kdo slučajno zašel v Novo Gorico in si zaželel nekaj dobrega pojesti v lepem ambientu. Če ste taki kot jaz, jeste tudi z očmi, in pri meni ne pomaga, da je hrana ekstra dobra, če je prt na mizi strgan ali stokrat prešit, natakar pa v kavbojkah z včerajšnjega žura.
Med restavracijami, ki so prišle v finale za večerjo, smo še štiri gosi (ostanimo v terminologiji, ki pritiče dnevu martinovanja), odločile za restavracijo, kjer nismo še bile.
Strateškemu načrtovanju budgeta je sledila prijateljičina opazka, da kaj pa če imajo cenik brez cen, po tem, ko smo odločile, da je proračun 50€, in da bo padla v vodo tista tehnika, da stopnjo lakote prilagodiš cenam.
Ambient restavracije Primula jemlje dih. Velik, prostoren, zračen, minimalističen, romantičen, topel, prijazen. Ni nam ušlo prijetno spoznanje, da so za razliko od večine lokalov, mize postavljene precej daleč ena od druge, tako da človeku ni potrebno prisilno poslušat pogovora pri sosednji mizi.
Sicer zgrešeni, (pre)sladki penini za aperitiv, je sledila simpatična hladna predjed v obliki špinačno-lososovega kolesca v hladni omaki.
Zdaj pa bi radi naročili. Natakar prijazno razlaga možnosti... Natakar razlaga? Zakaj že? Zato ker ni jedilnega lista, cenika! Aaaaaaa! Na hitro smo se zmenile, kdo ima Eurocard in kakšni so limiti enkratnega plačila, pač, just in case...
In pogumno naročale carpaccio in belo vino. Natakarjev čut, da nismo žene nogometašev, nam je šel na roko, saj je popolnoma razumel, da smo se prišle malo zabavat, ne pa kazat, katera si je upala povabit v takšno, tako drago restavracijo. Prijazno je ponudil, da nam morske dobrote razdeli na štiri krožnike in tako dobimo malo vsega.
Kljub strahu, da morsko pomeni drago, smo jedle odlično kombinacijo hobotnice, kapesante, kalamarov, škampa in nekaj drugih školjk. Tako dobro, da nam je bilo čisto vseeno, kolikšen račun bo na koncu. Ves čas so nam prijazno hodili natakat vino in dopolnili posodo za vino, ko je bila steklenica v njej prazna. Pozorno!
Sladici sem se odločno odpovedala, ker je tudi sicer ne jem, z izjemami glede na razpoloženje. Sem rekla, da bom raje en jeger. Ampak sem po prihodu iz veceja ugotovila, da je imela ena izmed treh udeleženk idejo, da nam predstavi njen top digestiv. In tako smo poplaknili večerjo z Grand Marnier likerjem, ki je služil za grenčico. (Je ekstremno sladek, mimogrede)
OK, in zdaj, ta-da-da-daaaaam moment: čakanje na šok za račun.
Ki se je spremenil v vzklik prijateljice, ki ga je prva pregledala: 4 pogrinjki, 4 penine, 4 predjedi I., 4 predjedi II., 4 glavne morske jedi, 1,5 litra vina, 0.5 l Radenske in 0.5 l vode, 4 digestivi. Skupaj 86 €. Deljeno štiri. Oddahnile smo si.
Zadovoljne s postrežbo in ceno smo si obljubile da moramo ponovit, pod pogojem, da bo delal isti natakar.
Pa se je samo posmejal, tako malo sramežljivo...
jaz sem pa mislila, da je to iber draga restavracija... zdaj si me pa navdušila, da greva s prijateljico kdaj tja...
OdgovoriIzbriši