Na banki

Jaz se še kako zavedam, da je delo s strankami naporno. V vseh dosedanjih službah sem se bojevala na prvi frontni liniji, direktno s sitnimi ljudmi. Kar v živo, nobenih telefonov, nobenih mejlov, nobenih: "Počakajte trenutek, pokličem šefa."
Ko sem bila v kateri službi še sveža, toliko, da si nisem upala stegnit jezika, sem se nasmehnila, povesila ušesca, se naredila majhno, nebogljeno, kdaj tudi neumno, in rekla: "Oprostite, sem nova..." In eni so odreagirali z obžalovanjem, da so me nahrulili, drugi so zmagoslavno uživali v nerodnem položaju uboge Sovice, tretji so še bolj bentili.

To pa ne pomeni, da mora uslužbenec, ker je nov, delat stranke neumne.
In ne toleriram samo tega, da se nekdo dela, da ve, čeprav nima pojma.
Če mi priznate, da ne veste, (in da se boste pozanimali), vam je oproščeno.

Hotela sem položit denar na banki. In dobiti potrdilo o stanju po pologu, da je na računu več kot xxx €. Tip izvede polog, narobe natipka potrdilo, ki sem ga mu morala jaz narekovat, po tem, ko je na računalniku iskal že narejene predloge(!), in ko da kolegici papir za podpisat, ona ugotovi, da kar je on pravkar naredil, v bistvu ne bi smel, ker teoretično ni mogel, čeprav praktično ja.

(Ne, ne, niste nič prebrali narobe, in ni vam treba brat še enkrat prejšnjega odstavka. Tukaj sem bila tudi jaz že zmedena.)

Ker je račun blokiran, je rekla ona. Ampak ker oni opolnoči vse odblokirajo, je ostal neblokiran, ker so ga pozabili spet blokirati.
(Stopnja zmedenosti še večja)

Aaaa? Blokiran? Prosim? Kaaaj? Kako? Zakaj? Od kdaj?

Sploh nisem vedela, ali spraševati o njihovi nesposobnosti in pozabljivosti v zvezi s tem, da so pač zaj., ali spraševat, kaj mi je storiti za rešit celotno situacijo.

Prvič v življenju mi ni bilo nerodno, da so za menoj v vrsti ta pogovor poslušali tudi drugi ljudje. Predstavljajte si: majhna vaška banka, smrtna tišina, nobene glasbene podlage, nobene množice ljudi, ki bi govorili na glas, in s tem zakamuflirali "naj-bi-bili-tajni" pogovore o bančnih računih, stanju, žicanju za kredite, in podobnem. Za nameček pa še par parov radovednih ušes, našpičenih, kar se je dalo. Kar pa obstaja tudi v mestih, vem, in ne samo na vasi.

Tišina, in vsi so poslušali moje razlaganje, da kako je možno, če nisem dobila domov nobenega obvestila. Blokada TRR-ja pa res ni kar tako, ane?
Še vedno malo zmedena in z WTF izrazom na obrazu, s pospešenim bitjem srca in nenadno shock/shame polivko sem se vseeno delala mirno. Vprašala sem, kaj naj naredim. Tisti klasični: And now what? Butast, nemočen, obupan.
Ja, je rekel tamali, da lahko račun odblokirajo le na NKBM v Mariboru, da oni ne morejo nič pomagat. Da naj grem na DURS, če mam tam kake... khm... neporavnane račune.

Še to sem uspela izvedet, da je račun blokiran že cel mesec. (Zanimivo, evra petinštirideset, nadomestila za vodenje računa pa se ne blokira skupaj z računom, a?!)

Danes sem se psihično pripravila na meni zoprno opravilo: telefoniranje. In s tem povezanimi živčnimi uradniki po davčnih uradih, bankah in podobnih ustanovah.
Presenečenje: vsi so bili prijazni! Na Davčni niso vedeli za nič. Ammm... čakajte malo: če davčna ne ve, ali imam dolgove do države, kdo bo vedel???
Ampak kaj, ko so me podajali naprej kot žogo, prevezovali in dajali nove telefonske številke. Dokler me ni gospod, ki je bil očitno ravno na malici, ko sem v strahu klicala, poklical nazaj. Z naglasom iz Idrije. Hehe, ne vem, če veste, kako je to slišat. Simpatično hudo. Hudo simpatično. Pojasnim mu problem in mi prijazno odgovori, da moram samo plačat Tisto in račun bo odblokiran. Prijazno mi je pojasnil tudi, kaj je Tisto. Je bila kazen od Policije. 41€, ki je prerasla v 61, zaradi stroškov nevemčesa. Gospod je še dodal, da bi morali na banki to vedet, še posebej na matični, da imajo vse podatke! (In to mi povejo po tem, ko sem govorila s skoraj vsemi davčnimi uslužbenci na Dursu in jih brezveze gnjavila??? )

Ni bilo prav tako lahko, kot je povedal Idrčan, in naslednja info točka v obliki (čuden dan, ampak že spet) prijazne gospe mi je povedala ves preprost postopek, le da se ga ne da izvesti danes, saj je bilo čez 15. uro. Pridite jutri, je rekla, in se z nasmeškom poslovila.

Kljub temu, da je moja krivda, da so mi blokirali TRR, mislim, da bom zamenjala matično banko. Toliko, kot se zdi, da je komot, ker je blizu, v vasi, toliko se ponavadi tolčem po glavi, ker ima urnik do 12h in potem od 15h do 17h. Ostale banke v okolici pa so odprte nonstop, do 18h.

Pa saj jim ne zamerim urnika, a taka neusposobljenost in nevednost nista opravičljiva in še: tak spodrsljaj se ni zgodil prvič. Pravzaprav jih mam že poln kufer. Draga vaška banka: Adijo! (Violeta Tomič @ Najšibkejši člen)