Puzzles

Že večkrat se mi je zgodilo, da sem s kom debatirala in bila začudena, kako lahko obstaja oseba, ki misli prav enako kot jaz o nečem. Tako enako, da je prav identično. In če sem sprva navdušena nad tem, češ, glej glej, kaka podobnost in kompatibilnost v mnenjih, se kasneje zavem, da je mnenje te osebe v bistvu - moje!


Po tem večinoma ne sledim več debati, ker razmišljam o tem, kdaj sem to rekla in če sem te besede uporabila pri tej osebi, ki stoji v tistem trenutku pred mano.

In sem jim nadela ime: sestavljanke, puzzles. Ker je njihova osebnost sestavljena iz mnogih delčkov osebnosti drugih ljudi.

Ni skrivnost, da želimo v določenem krogu ljudi ugajati, biti sprejeti, da nam ni vseeno, kaj si o nas mislijo za nas pomembni ljudje. A vendar - za takšno ceno? Da namesto svojih mnenj in prepričanj prisvajajo tuja in jih naprej prodajajo za lastna? In ravno tukaj se zafrknejo, očitno, ker si moje besede tako zelo prisvojijo, da pozabijo, da jih ponavljajo - sami avtorici.

Boste rekli, da kdo hudiča mislim da sem, in da je prav mogoče, da ima kdo tako mnenje kot ga imam sama. Hja, seveda, do tu vse OK, težava je v tem, da se zgodi, da za opis nekega dogodka uporabim specifične besede, in pazli potem ponovijo z istimi besedami! Ah, kaj z istimi besedami - nekdo mi je nekoč hotel prodat celo sam dogodek, ki sem ga doživela sama, kot da ga je doživel dotični!

Pravijo, da lepo pišem. Tudi, da se lepo izražam. In ravno zato vem, kakšne besede uporabljam za opis določenega dogodka. O politiki vem bolj malo, zato ne šminkarim s tujkami, ki jih ne poznam prav dobro. Pri psihologiji si upam malo več, in ko omenim pse Pavlova*, vem, o čem govorim. Če sem o neki zadevi prebrala, ali slišala o tem in onem, ne skušam prodat mnenja vira mojih informacij kot da je moje lastno, pač pa rečem, da sem slišala, prebrala,... Če mi povejo stvar, o kateri ne vem nič, sem vesela in sogovorniku tudi povem, da sem vesela, da sem izvedela nekaj novega. Ne bom pa prodajala informacij o pomembnosti izvornih celic kot da sem iz tega doktorirala ali jaz odkrila zadevo in da, posledično, vem največ o tem.

Sem kar žalostna za te ljudi, ker imam občutek, da oportunistično bleknejo nekaj, kar jim pride v določenem trenutku prav, ali se jim zdi kul izustit neko besedo, frazo, ki so jo slišali in - se je pač lepo slišala. Ali pa se vlečejo ven, ker ne poznajo dobro zadeve, o kateri teče beseda. In ne bojo za nič na svetu priznali, da pač ne vejo. To je vendar pod častjo.

In ko še bolj razmišljam, ugotovim, da če povzemajo mnenje o nečem z besedami drugih, očitno nimajo lastnega mnenja. In da ko govorijo z menoj, očitno iz njihovih ust prihaja tuja beseda.

In tako se vprašam, kdo pravzaprav je ta oseba, ki stoji pred mano in govori o...
Hmmm...


--------------------------------------------------------------------------------------------------
* Eksperiment, ki ga je izvedel Ivan Pavlov s psi: Postavil je hrano pred psa, pozvonil in počakal, da so se mu pocedile sline. To je ponavljal nekaj časa. Naposled se je zgodilo to, da so se psu pocedile sline že samo, če je zaslišal zvonec. (vir)