22.11.2007 # 1
Nisem še dopolnila 7 let, in se je zgodilo, da je umrla pranona, v zavidljivi starosti 91 let. Lepo, spokojno, in prav zaradi nje sem si zaželela, da bi rada tudi sama umrla kot ona. Stara, a vedra, in predvsem – zdrava do zadnjega. Saj se je ne spomnim prav dobro, ampak spomini nanjo so tako bogati in polni hvaležnosti. Poleg tega, da je po osemdesetem pazila dva majhna poprčka, mene in sestro, medtem ko so bili starši v službi, mi je podarila nekaj, kar… za vse ostalo je Mastercard, če me razumete, in če lahko v naj-bi-bil-resen zapis vnesem kanček humorja.
Torej, v njenem naročju sem se naučila brati. Cicibana, z velikimi tiskanimi črkami, kakopak. Ampak dovolj impresivno za družino, da sem jim pri petih letih že gladko brala tekst. Moja mama ni verjela, da berem. Mislila je, da sem si zapomnila besedilo, in ga recitirala na pamet, zraven pa se delala, da berem. Tako, malo za šalo. Ampak sem jih presenetila, in na mamino prijetno osuplost, ko mi je obrnila stran, in izzivajoče rekla, naj preberem tisto besedilo, res brala. Gladko, in z občutkom za vejice in pike.
Torej, pranona je umrla nekega pomladnega dne in v vsem otroškem strahu pred smrtjo, ki je seveda izviral iz grozljivk in ostalih filmov, sem se bala. Prav nekaj mesecev pred njeno smrtjo sem si za Dedka Mraza želela 3 stvari, od katerih je bila taglavna (in zavedala sem se tega) čarobna palčka. Spraševala sem se, zakaj si, hudiča, potem želim ostali dve stvari, če pa lahko vsemogočna paličica pričara tudi žige in 6 Barbie in 7 Kenov (eno Barbie sem že imela in vse sem hotela popariti. Ne sprašujte zakaj; tudi sama ne vem). Čarobna palčka ne bi imela funkcij Aladinove svetilke in niti Zlate ribice, ki izpolnjuje tri, tudi najbolj bizarne želje. Čarobno palčko bi izkoristila samo za eno željo: biti nesmrtna.
Smrti sem se bala, ker sem jo predstavljala kot neko stanje da se še vedno zavedaš, in da si ujet nekje v… nekje, pač. Nekje, kjer ne moreš vplivati na nič. Nekje, kjer opazuješ z vrha in spremeniš mnenje o osebi, ki si jo cenil, prav tako kot spremeniš mnenje o tistem, ki si ga zaničeval. Ugotoviš, da so največje kače tisti najbližji. In obratno.
Smrt je bila tesno povezana s nočjo, temnim delom dneva. In duhovi. Kljub razlagam, da so duhovi znotraj votli, okrog pa jih ni nič, teorija o duhovih ni pomagala. Sanjala sem o dušah, ujetih v onostranstvu, o mejah med počivališčem dobrih in tistih slabih, in o tistih, ki so zaradi tega ali onega razloga obstali vmes.
Radovednica sem šla v sobo k noni, in se trezno, premišljeno hotela soočiti s truplom, približala telesu, ki je ležal tam. Tako spokojno in mirno. Kot da bi spala. Kot vsak dan, ko sem jo videla, ko je že zaspala ali pa, ko se še ni zbudila. Malo bolj bleda je bila. Je to to, sem se spraševala, ko mi je srce bilo zaradi adrenalina, ker so mi prepovedali hodit k mrtvi noni.
Ampak tako, kot sem rada odkrivala pred časom zakopane mačke in ptičke, in buljila v razkrajajoča trupla, že prežrta z belimi pra- črvi, tako sem želela videti kako zgleda mrtev človek. In sem šla, pogledat nono.
Bleda, mirna, spokojna. Se spomnite?
Ni bilo dovolj.
Po spominu detektivske serije sem ji odprla oči, z namenom, da bi videla, ali ima res manj prekrvljene žile v očeh. Bleda sled krvi.
Na pogrebu nisem smela bit prisotna. Ker so me starši zaupali v varstvo, ker je bil ubogi otrok premajhen za take stvari.
22.11.07 / #2
Danes je moj način soočenja s smrtjo precej drugačen.
Čarobno paličico je zamenjala želja - vsake toliko - da ko vidim zvezdni utrinek, si zaželim, da bi bili vsi moji bližnji zdravi, in da bi umrla, ko bo moj čas, srečno.
Umrla srečno. Kakšen oksimoron.
Ugotovila sem, da si ne želim umreti stara, in da me ne zanima prihodnost naslednjih generacij, kako bodo uredili okoljske probleme. In podobne floskule, ki jih kvasijo po TV.
Zaželela sem si umreti naravne smrti, samo da je hitro in brez bolečin. Kakšen kliše, kako neizvirno.
Ko hodim sama kje po cesti, se ne bojim, da bi me napadli roparji ali posiljevalci. Bojim se zablodelih duš. Tistih, ki jih ne moreš brcnit, čeprav obvladaš kako borilno veščino, in tistih, ki jih ne moreš pošpricat s solzilcem. Tistih, ki te hodijo strašit ob nočeh polne lune, ob katerih strah najlažje zamaskiraš z žuri do jutra. In ki so izstopili iz fantazije, s podporo knjig o resničnih dogodkih reinkarnacije ali pojavljanja duhov.
Prav zato strah pred smrtjo. Pred smrtjo drugih, ne sebe.
Pred strahom, da so res “nekje tam zgoraj” in “da te gledajo”.
In varujejo.
V prvo ne verjamem, v drugo upam, pravzaprav, ZAupam.
22.11.07 / #3
Tokrat mislim, da sem bila pripravljena.
Žalostno, ampak res: črni scenariji so pomagali. Obrnili so vrstni red vršitve, ampak so bili dobro zastavljeni. Toliko, da mi pomagajo.
Klic je bil rutinski.
Le malce drugačen je bil zven njenega glasu.
Človek čuti, če je v nadaljevanju dobra ali slaba novica.
V manj kot pol ure smo bili tam. Ležal je tam, tako kot je padel. Čakajoč na dežurnega zdravnika, da potrdi smrt. Pod glavo je imel blazine, tako kot da je še živ, da bi ležal čimbolj udobno. Kot da je važno. Kot da ga bo kasneje (haha) bolel vrat.
Kljub vsem C.S.I. scenam se mi je zdelo naravno se ga dokaknit. Mrtvega človeka sem videla samo enkrat. Ne, da je bilo neprijetno. tokrat je bilo absurdno.
Neverjetno.
Nesprejemljivo.
23.11.07 / #4
Srečna, da je minilo v nekaj sekundah, sem si oddahnila.
Ne poznam nobenega, vsaj ne moje starosti, da bi imel še vse štiri stare starše žive.
Eden je pač moral biti prvi.
Morbidno?
Začenja se odštevanje.
Še enkrat: morbidno?
Presenečena nad lastno ne-žalostjo nad dogodkom, sem se začela spraševati, kaj je narobe z mano in mojimi čustvi. Prijatelj me je potolažil z dejstvom, da nisem dolžna biti žalostna, in da vsak doživlja žalost po svoje.
Razmišljam, in kolebam med tem, ali se s tem, da grem čistit, tolažim ali pa čiščenje nima veze z mojim načinom prebolevanja krivic, žalosti, razočaranj in ostalih negativnih občutkov. (Ste vedeli, da je jeza pozitivno čustvo?)
Rezultat je bil fenomenalen. Minimalni detajli očiščeni. Haha, zanimivo pri meni je to, da tega ne skrivam; da vsi v hiši vejo, da me morajo, ko čistim, pustiti pri miru; kajti takrat je res nekaj narobe.
Živele razmetane sobe in omare!
Čistila sem cel dan.
Jemala čiščenje tal kot katarzo, in brisanje oken kot nadgradnjo te katarze.
Ni pomagalo.
Da bi vsaj bila tako patetična, in čustvena, in jokala cel dan.
Nono je bil točno tak, kot pred dvajsetimi leti njegova mama, moja pranona. Pač, bled. Ampak še vedno On. Moj nono. Tisti od vedno. S katerim sem še nekaj dni nazaj govorila in mu dala poljub v slovo, kot vedno, ko smo se pozdravili. Kot da ni nič. Kot da nismo vedeli, da je njegovo zdravstveno stanje resno. Toliko resno, da ali danes , ali jutri.
Stopnja žalosti predvidena:
Nona, ljubezen njegovega življenja, s katero sta praznovala 55 let poroke lani, je bila … preprosto, in tako iskreno, kot jaz ne morem čutit… žalostna. Zbiram pogum, da ji rečem, da
Ne razumem žalosti.
Kadar jokam, pomeni, da sem jezna. Večinoma zaradi krivice.
Saj pravim: še vedno zbiram pogum za povedat tisto noni…
23.11.07 / #5
Sožalja so se mi zdela smešna, čeprav sem prvič v življenju razumela, da nekateri na pogreb resnično ne pridejo samo zato, da bi bili številka ali da bi opravili zoprno dolžnost.
Popoldne sem končno našla melodijo, ki me bo, nehote, spominjala na ta dogodek.
Preprosto, se je pojavila v oglasu za neko oddajo na POP in to, da sem si zapomnila nekaj besed teksta, je bilo dovolj, da sem jo našla na Googlu. Nehote. Besedilo nima zveze, melodija pa. Taka, primerna za te dni, za te dogodke. Melanholična, žalosta, pravkar se vrti (v najmanj dvajseto).
Mad World.
Nekoliko neumno sem se počutila, ko sem ugotovila, da gre za soundtrack iz filma Donnie Darko, film, ki sem ga tolikokrat preskočila na videomatu. Pač, ocenjujem po prvem vtisu.
In mi ni bil všeč.
In se tudi zmotim.
Dobro, ga imam. Komad.
Škoda, lepo in romantično, da ob taki priložnosti, ampak je zasedel polovico mojih misli danes.
23.11.07 / #6
Torej, smrt je samoumevna, normalna, naravna.
V naši družbi taka, da jo je treba objokovat.
V drugih pač ne.
Ampak to ni izgovor.
V jok me spravljajo situacije kot so videti nono, kako trezno in umirjeno zahteva, kljub nemoči, da še zadnjič poljubi njenega dragega. Fantje iz pogrebnega servisa rutinsko, a čutno, odprejo vrata in … vratca in... dovolijo noni, da se približa in na glavo poljubi ljubezen njenega življenja. “Adijo, zlati moj, adijo…” mu reče.
Je bila ljubezen na prvi pogled. Od osnovne šole, do včeraj.
In takrat me strese. Zaradi nje. Ker ne vem, koliko bo zdržala brez njega.
Je umrl, umrla od žalosti, pravijo, ko gre eden za drugim, v kratkem času...
Nisem še dopolnila 7 let, in se je zgodilo, da je umrla pranona, v zavidljivi starosti 91 let. Lepo, spokojno, in prav zaradi nje sem si zaželela, da bi rada tudi sama umrla kot ona. Stara, a vedra, in predvsem – zdrava do zadnjega. Saj se je ne spomnim prav dobro, ampak spomini nanjo so tako bogati in polni hvaležnosti. Poleg tega, da je po osemdesetem pazila dva majhna poprčka, mene in sestro, medtem ko so bili starši v službi, mi je podarila nekaj, kar… za vse ostalo je Mastercard, če me razumete, in če lahko v naj-bi-bil-resen zapis vnesem kanček humorja.
Torej, v njenem naročju sem se naučila brati. Cicibana, z velikimi tiskanimi črkami, kakopak. Ampak dovolj impresivno za družino, da sem jim pri petih letih že gladko brala tekst. Moja mama ni verjela, da berem. Mislila je, da sem si zapomnila besedilo, in ga recitirala na pamet, zraven pa se delala, da berem. Tako, malo za šalo. Ampak sem jih presenetila, in na mamino prijetno osuplost, ko mi je obrnila stran, in izzivajoče rekla, naj preberem tisto besedilo, res brala. Gladko, in z občutkom za vejice in pike.
Torej, pranona je umrla nekega pomladnega dne in v vsem otroškem strahu pred smrtjo, ki je seveda izviral iz grozljivk in ostalih filmov, sem se bala. Prav nekaj mesecev pred njeno smrtjo sem si za Dedka Mraza želela 3 stvari, od katerih je bila taglavna (in zavedala sem se tega) čarobna palčka. Spraševala sem se, zakaj si, hudiča, potem želim ostali dve stvari, če pa lahko vsemogočna paličica pričara tudi žige in 6 Barbie in 7 Kenov (eno Barbie sem že imela in vse sem hotela popariti. Ne sprašujte zakaj; tudi sama ne vem). Čarobna palčka ne bi imela funkcij Aladinove svetilke in niti Zlate ribice, ki izpolnjuje tri, tudi najbolj bizarne želje. Čarobno palčko bi izkoristila samo za eno željo: biti nesmrtna.
Smrti sem se bala, ker sem jo predstavljala kot neko stanje da se še vedno zavedaš, in da si ujet nekje v… nekje, pač. Nekje, kjer ne moreš vplivati na nič. Nekje, kjer opazuješ z vrha in spremeniš mnenje o osebi, ki si jo cenil, prav tako kot spremeniš mnenje o tistem, ki si ga zaničeval. Ugotoviš, da so največje kače tisti najbližji. In obratno.
Smrt je bila tesno povezana s nočjo, temnim delom dneva. In duhovi. Kljub razlagam, da so duhovi znotraj votli, okrog pa jih ni nič, teorija o duhovih ni pomagala. Sanjala sem o dušah, ujetih v onostranstvu, o mejah med počivališčem dobrih in tistih slabih, in o tistih, ki so zaradi tega ali onega razloga obstali vmes.
Radovednica sem šla v sobo k noni, in se trezno, premišljeno hotela soočiti s truplom, približala telesu, ki je ležal tam. Tako spokojno in mirno. Kot da bi spala. Kot vsak dan, ko sem jo videla, ko je že zaspala ali pa, ko se še ni zbudila. Malo bolj bleda je bila. Je to to, sem se spraševala, ko mi je srce bilo zaradi adrenalina, ker so mi prepovedali hodit k mrtvi noni.
Ampak tako, kot sem rada odkrivala pred časom zakopane mačke in ptičke, in buljila v razkrajajoča trupla, že prežrta z belimi pra- črvi, tako sem želela videti kako zgleda mrtev človek. In sem šla, pogledat nono.
Bleda, mirna, spokojna. Se spomnite?
Ni bilo dovolj.
Po spominu detektivske serije sem ji odprla oči, z namenom, da bi videla, ali ima res manj prekrvljene žile v očeh. Bleda sled krvi.
Na pogrebu nisem smela bit prisotna. Ker so me starši zaupali v varstvo, ker je bil ubogi otrok premajhen za take stvari.
22.11.07 / #2
Danes je moj način soočenja s smrtjo precej drugačen.
Čarobno paličico je zamenjala želja - vsake toliko - da ko vidim zvezdni utrinek, si zaželim, da bi bili vsi moji bližnji zdravi, in da bi umrla, ko bo moj čas, srečno.
Umrla srečno. Kakšen oksimoron.
Ugotovila sem, da si ne želim umreti stara, in da me ne zanima prihodnost naslednjih generacij, kako bodo uredili okoljske probleme. In podobne floskule, ki jih kvasijo po TV.
Zaželela sem si umreti naravne smrti, samo da je hitro in brez bolečin. Kakšen kliše, kako neizvirno.
Ko hodim sama kje po cesti, se ne bojim, da bi me napadli roparji ali posiljevalci. Bojim se zablodelih duš. Tistih, ki jih ne moreš brcnit, čeprav obvladaš kako borilno veščino, in tistih, ki jih ne moreš pošpricat s solzilcem. Tistih, ki te hodijo strašit ob nočeh polne lune, ob katerih strah najlažje zamaskiraš z žuri do jutra. In ki so izstopili iz fantazije, s podporo knjig o resničnih dogodkih reinkarnacije ali pojavljanja duhov.
Prav zato strah pred smrtjo. Pred smrtjo drugih, ne sebe.
Pred strahom, da so res “nekje tam zgoraj” in “da te gledajo”.
In varujejo.
V prvo ne verjamem, v drugo upam, pravzaprav, ZAupam.
22.11.07 / #3
Tokrat mislim, da sem bila pripravljena.
Žalostno, ampak res: črni scenariji so pomagali. Obrnili so vrstni red vršitve, ampak so bili dobro zastavljeni. Toliko, da mi pomagajo.
Klic je bil rutinski.
Le malce drugačen je bil zven njenega glasu.
Človek čuti, če je v nadaljevanju dobra ali slaba novica.
V manj kot pol ure smo bili tam. Ležal je tam, tako kot je padel. Čakajoč na dežurnega zdravnika, da potrdi smrt. Pod glavo je imel blazine, tako kot da je še živ, da bi ležal čimbolj udobno. Kot da je važno. Kot da ga bo kasneje (haha) bolel vrat.
Kljub vsem C.S.I. scenam se mi je zdelo naravno se ga dokaknit. Mrtvega človeka sem videla samo enkrat. Ne, da je bilo neprijetno. tokrat je bilo absurdno.
Neverjetno.
Nesprejemljivo.
23.11.07 / #4
Srečna, da je minilo v nekaj sekundah, sem si oddahnila.
Ne poznam nobenega, vsaj ne moje starosti, da bi imel še vse štiri stare starše žive.
Eden je pač moral biti prvi.
Morbidno?
Začenja se odštevanje.
Še enkrat: morbidno?
Presenečena nad lastno ne-žalostjo nad dogodkom, sem se začela spraševati, kaj je narobe z mano in mojimi čustvi. Prijatelj me je potolažil z dejstvom, da nisem dolžna biti žalostna, in da vsak doživlja žalost po svoje.
Razmišljam, in kolebam med tem, ali se s tem, da grem čistit, tolažim ali pa čiščenje nima veze z mojim načinom prebolevanja krivic, žalosti, razočaranj in ostalih negativnih občutkov. (Ste vedeli, da je jeza pozitivno čustvo?)
Rezultat je bil fenomenalen. Minimalni detajli očiščeni. Haha, zanimivo pri meni je to, da tega ne skrivam; da vsi v hiši vejo, da me morajo, ko čistim, pustiti pri miru; kajti takrat je res nekaj narobe.
Živele razmetane sobe in omare!
Čistila sem cel dan.
Jemala čiščenje tal kot katarzo, in brisanje oken kot nadgradnjo te katarze.
Ni pomagalo.
Da bi vsaj bila tako patetična, in čustvena, in jokala cel dan.
Nono je bil točno tak, kot pred dvajsetimi leti njegova mama, moja pranona. Pač, bled. Ampak še vedno On. Moj nono. Tisti od vedno. S katerim sem še nekaj dni nazaj govorila in mu dala poljub v slovo, kot vedno, ko smo se pozdravili. Kot da ni nič. Kot da nismo vedeli, da je njegovo zdravstveno stanje resno. Toliko resno, da ali danes , ali jutri.
Stopnja žalosti predvidena:
Nona, ljubezen njegovega življenja, s katero sta praznovala 55 let poroke lani, je bila … preprosto, in tako iskreno, kot jaz ne morem čutit… žalostna. Zbiram pogum, da ji rečem, da
“Nona, ti si ga imela tako rada, da raje ti trpiš, ker je šel pred tabo, kot da bi ga videla žalostnega, ker bi te on videl odit pred njim.”
Ne razumem žalosti.
Kadar jokam, pomeni, da sem jezna. Večinoma zaradi krivice.
Saj pravim: še vedno zbiram pogum za povedat tisto noni…
23.11.07 / #5
Sožalja so se mi zdela smešna, čeprav sem prvič v življenju razumela, da nekateri na pogreb resnično ne pridejo samo zato, da bi bili številka ali da bi opravili zoprno dolžnost.
Popoldne sem končno našla melodijo, ki me bo, nehote, spominjala na ta dogodek.
Preprosto, se je pojavila v oglasu za neko oddajo na POP in to, da sem si zapomnila nekaj besed teksta, je bilo dovolj, da sem jo našla na Googlu. Nehote. Besedilo nima zveze, melodija pa. Taka, primerna za te dni, za te dogodke. Melanholična, žalosta, pravkar se vrti (v najmanj dvajseto).
Mad World.
Nekoliko neumno sem se počutila, ko sem ugotovila, da gre za soundtrack iz filma Donnie Darko, film, ki sem ga tolikokrat preskočila na videomatu. Pač, ocenjujem po prvem vtisu.
In mi ni bil všeč.
In se tudi zmotim.
Dobro, ga imam. Komad.
Škoda, lepo in romantično, da ob taki priložnosti, ampak je zasedel polovico mojih misli danes.
23.11.07 / #6
Torej, smrt je samoumevna, normalna, naravna.
V naši družbi taka, da jo je treba objokovat.
V drugih pač ne.
Ampak to ni izgovor.
V jok me spravljajo situacije kot so videti nono, kako trezno in umirjeno zahteva, kljub nemoči, da še zadnjič poljubi njenega dragega. Fantje iz pogrebnega servisa rutinsko, a čutno, odprejo vrata in … vratca in... dovolijo noni, da se približa in na glavo poljubi ljubezen njenega življenja. “Adijo, zlati moj, adijo…” mu reče.
Je bila ljubezen na prvi pogled. Od osnovne šole, do včeraj.
In takrat me strese. Zaradi nje. Ker ne vem, koliko bo zdržala brez njega.
Je umrl, umrla od žalosti, pravijo, ko gre eden za drugim, v kratkem času...
Sovica, to si tako ... tako (nimam besede; lepo je preveč banalna) napisala, da so mi prišle solze v oči. Letos sem skoraj tako kot ti, po smrti pranone v mojem zgodnjem otroštvu, izgubila najprej teto, nato nonota, nato očeta...
OdgovoriIzbrišiNikoli ne bom pozabila (drugega) nonota, kako je pobožal svojo hčerko (mojo teto) po obrazu, preden so pogrebci zaprli krsto. Kako se mu je tresla ta roka...
Pri vsaki smrti sem žalovala drugače.
In zdaj vem, da si nekatere ljudi res želiš videti na pogrebu. In da se lahko razjočeš samo v objemih določenih ljudi. In da pomaga, da se razjočeš. In tudi da si jezen..
Pojdi povedat tisto tvoji noni, le pojdi.
Uf, tudi jaz jokam ...
OdgovoriIzbrišiMeni je zal, da sem vecino druzine (vse stare starse in enega strica, poleg njih pa se nekaj druzinskih prijateljev, ki so mi pomenili ogromno) izgubila zelo zgodaj, ko se s smrtjo nisem znala soocati ...
In vcasih sem prepricana, da pazijo name tam zgoraj ...
Akvarij: ufff, nič hujšega, kot pokopati otroka! Grdo! Vse ostalo je nekako normalno. Mi je žal za tvoje izgube, tako številčne v tako kratkem času. Saj se lahko tolažimo, da je pač tako in da ne moremo pomagat, a mene vseeno jezi.
OdgovoriIzbrišiSem vesela, da sem bila zadnje čase veliko pri starih starših in da nimam tistega občutka, da jih nisem hodila dovolj obiskovat.
Lepo da si se oglasila!
Nina, ja, če umrejo, ko si še otrok, kasneje poslušaš zgodbe in anekdote, in ti je kar žal, da nisi uspel spoznati teh veličastnih ljudi.
Mene je nona, ta, ki je ostala sama, še pred OŠ učila lepega obnašanja, skromnosti, krila do kolen, na katero stran krožnika gre kakšen kos pribora, in podobne malenkosti, hehe, ki pa so danes default mojega obnašanja.
In ja, nas pazijo tam zgoraj! (Ampak upam, da ne gledajo vsega ;))
uh, že cel dan razmišljam kaj naj ti napišem. Nikakor ne smem takih postov brat v hyperemotional stanju, kot sem bila zjutraj.
OdgovoriIzbrišiAmpak vse, kar mi hodi po glavi je: and I find it kinda funny, I find it kinda sad, the dreams in twich I'm dying, are the best I've ever had, I find it hard to tell you, I find it hard to take, when people run in circles, it's a very, very mad world...
Takoj, ko sem napisala komentar, sem se opomnila, da sem ti pozabila napisat; moje sožalje.
OdgovoriIzbrišiOprosti za to nerodnost.
Andy: ja, ja, točno tisti komad! Tnx!!!
OdgovoriIzbrišiAkvarij: NP, tvoje besede so bile dovolj ;)
Največja "veličina" smrti je v njenem koncu, ki ga prinaša. Vse ostale stvari, ki se zgodijo, namreč še vedno dopuščajo neko nadaljevanje, karkšnokoli pač že, smrt pa te opcije nima - za tistega, ki je pač odšel. Pomembno pri tem je, da tisti, ki ostanemo, ne sprejemamo tega na isti način... kot naš konec.
OdgovoriIzbrišiDrugo pomembno pri soočanju s smrtjo bližnjih je stik s seboj. Pravila, kako naj bi se takrat vedli, mi osebno predstavljajo zaviranje pristnosti našega doživljanja... Moraš žalovati, ne smeš jokati, moraš nositi črnino... Spomnem se, kako je oče mami govoril, da ne sme jokat na očetovem (dedkovem) pogrebu. Prav jezna sem bila nanj. Ko je umrla njena mami (babica), me je najbolj bolelo, ker sem vedela, da bo ona spet trpela. Spomnem se, da sem se takoj ob novici zjokala, čeprav z babico nisva bili ravno navezani, zato da sem potem na pogrebu bila "trdna", ker sem vedela, da me bo mami potrebovala. In tokrat sem vse tiste, ki so govorili, da ne sme jokat, dobesedno okregala, mami pa rekla, naj joče kolikor hoče, naj da ven vse iz sebe, ker bo le tako lahko šla dalje. In tako je bilo. Srce se mi je trgalo, ko sem jo držala, da je ne bi sesulo, ko je ves čas jokala in ihtela, jaz pa nisem potočila niti solze. A naslednji dan je bila "v redu". In takrat sem vedela, da sem ravnala pravilno.
Ko smo izgubili brata, sem vse držala v sebi, ker se mi je zdela moja bolečina v primerjavo z mamino, ki je izgubila otroka, "premajhna", da bi iskala tolažbo. Zdaj vem, da sem ravnala napak. Vsa tista žalost se je namreč kopičila, zaradi česar sem imela posledice še dolgo potem.
Zato zdaj na to gledam drugače... Skušam biti v stiku s seboj in sprejeti, kar čutim... če je to žalost, si dovolim biti žalostna, če morda mislim, da bi morala ćutiti nekaj, pa tega ne čutim, poiščem razloge za to. Vsekakor pa ne gledam na pravila, ampak na to, da predelam z občutki in situacijo in se zavedam, da se bom na koncu spet postavila na noge in korakala naprej.
Glede tistega, kar si želela reči babici.. zbrati pogum za to je velika reč, a ko ti to uspe, si osvobojen.. ker veš, da si naredil nekaj, kar se ti je zdelo pomembno.
Sožalje in veliko poguma.