4.8.2007
Dejstvo, da nikoli ne zajtrkujem, vključuje med drugim tudi to, da pospim še tisto uro, ko grejo drugi na zajtrk.
Ob desetih sem se spravila iz postelje in na terasi ugotovila, da precej piha, in pričakovano neprekinjeno sončenje, za kar me je sicer prijelo prvič, je skoraj odpadlo. Ko se sončiš je priporočljivo da pripeka, ker v nasprotnem primeru človek nima nobene želje se it ohladit v bazen.
Na recepciji sem odkrila brezžično internetno povezavo. Seveda je načrt za sončenje v trenutku propadel in zavzela sem udoben pleten stol pred recepcijo. Ostali člani odprave so me čudno gledali, češ: kako more na dopustu sploh gledat računalnik? Očitajoči pogledi in pripombe so zmagali in sem omejila uporabo računalnika na DJ-a.
Za kosilo sem si privoščila solato. Kako smešno: ponekod še vedno velja, da solato naroči tisti, ki je na dieti. V Grčiji pa že ne! Porcija je ogromna in če ne bi bila tak požeruh, bi jo pustila. Popoldan se je veter umiril in sem se uspela malo posončit. Na recepciji sem odkrila brošurice o Santoriniju in nekaj malega prebrala...
Večerjali smo v restavraciji Selene, ki nam je ostala v slabem spominu. Osebno smo se namreč oglasili tam, ampak so nas odslovili z izgovorom, da je vse polno. Aha, smo bili tolerantni. Kaj pa jutri? Ja, jutri tudi ne, ker imamo celo restavracijo rezervirano za ohcet, so rekli. Neverjetno, ampak po namigu hotelske recepcije, da nekatere restavracije upoštevajo priporočila recepcije, da je nekdo dober gost, smo po preprostem klicu prijazne receptorke dobili isti dan mizo.
Selene, (gr. Luna), je bila sicer odlična restavracija z izvirnimi jedmi, a kaj, ko le-te ne teknejo, če ti jih prinese natakar, ki izgleda kot da bi se te rad čim prej rešil. Skratka, minus!
Podobno kot z restavracijami je na Santoriniju s taksiji. Več velja, če za prevoz pokliče recepcija. Odpreti podjetje, ki se ukvarja s prevozi po Santoriniju, je odlična, še nezapolnjena tržna niša. Dobiti taksi ni kar tako. V središču Fire, glavnega mesta, je parkirni prostor in majhno hišico z uslužbenko, kjer se prijaviš, da potrebuješ taksi in nato čakaš vrsto.
Zato smo se vozili z najetim vozilom. Enim, za vseh osem ljudi. Šofer, ki je edini imel pravico voziti avto – ker ga je najel na njegovo ime – je moral peljati najprej prve štiri in se nato vrniti po ostale štiri dopustnike. Nehvaležno, vem...
Dejstvo, da nikoli ne zajtrkujem, vključuje med drugim tudi to, da pospim še tisto uro, ko grejo drugi na zajtrk.
Ob desetih sem se spravila iz postelje in na terasi ugotovila, da precej piha, in pričakovano neprekinjeno sončenje, za kar me je sicer prijelo prvič, je skoraj odpadlo. Ko se sončiš je priporočljivo da pripeka, ker v nasprotnem primeru človek nima nobene želje se it ohladit v bazen.
Na recepciji sem odkrila brezžično internetno povezavo. Seveda je načrt za sončenje v trenutku propadel in zavzela sem udoben pleten stol pred recepcijo. Ostali člani odprave so me čudno gledali, češ: kako more na dopustu sploh gledat računalnik? Očitajoči pogledi in pripombe so zmagali in sem omejila uporabo računalnika na DJ-a.
Za kosilo sem si privoščila solato. Kako smešno: ponekod še vedno velja, da solato naroči tisti, ki je na dieti. V Grčiji pa že ne! Porcija je ogromna in če ne bi bila tak požeruh, bi jo pustila. Popoldan se je veter umiril in sem se uspela malo posončit. Na recepciji sem odkrila brošurice o Santoriniju in nekaj malega prebrala...
Večerjali smo v restavraciji Selene, ki nam je ostala v slabem spominu. Osebno smo se namreč oglasili tam, ampak so nas odslovili z izgovorom, da je vse polno. Aha, smo bili tolerantni. Kaj pa jutri? Ja, jutri tudi ne, ker imamo celo restavracijo rezervirano za ohcet, so rekli. Neverjetno, ampak po namigu hotelske recepcije, da nekatere restavracije upoštevajo priporočila recepcije, da je nekdo dober gost, smo po preprostem klicu prijazne receptorke dobili isti dan mizo.
Selene, (gr. Luna), je bila sicer odlična restavracija z izvirnimi jedmi, a kaj, ko le-te ne teknejo, če ti jih prinese natakar, ki izgleda kot da bi se te rad čim prej rešil. Skratka, minus!
Podobno kot z restavracijami je na Santoriniju s taksiji. Več velja, če za prevoz pokliče recepcija. Odpreti podjetje, ki se ukvarja s prevozi po Santoriniju, je odlična, še nezapolnjena tržna niša. Dobiti taksi ni kar tako. V središču Fire, glavnega mesta, je parkirni prostor in majhno hišico z uslužbenko, kjer se prijaviš, da potrebuješ taksi in nato čakaš vrsto.
Zato smo se vozili z najetim vozilom. Enim, za vseh osem ljudi. Šofer, ki je edini imel pravico voziti avto – ker ga je najel na njegovo ime – je moral peljati najprej prve štiri in se nato vrniti po ostale štiri dopustnike. Nehvaležno, vem...
In pri tem zapisu je ostalo... nisem uspela dokončat ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar