V nasprotju z nekaterimi zagnanimi sošolci, ki so želeli čim prej končati šolo, se zaposliti in narediti dva otroka ter čakat upokojitev, kot rada zlobno pripomnem, sem status študenta vlekla dokler se je dalo. In še naprej, več kot se je dalo. Preprosto zato, ker se je do nekaj let nazaj še izplačalo.
Takrat sem še mislila, da sem frajerka. Pa saj sem, konec koncev, bila! Povsem svobodna vseh obveznosti.
Do šole, saj sem imela opravljene že vse izpite. Do mame, ki ji ni bilo treba financirati vsake moje muhe, ker sem imela svoj denar. Do sebe, saj sem uživala v življenju povsem samostojnega človeka - od brezumnega zapravljanja denarja, do plačevanja položnic.
Dokler nisem ugotovila, da je tega že 3 leta in da...
... šola še vedno ni končana, saj mi manjka diploma,
... bi lahko prispevala del dohodka v mamino gospodinjstvo
... da ima samostojna odgovorna uživačica življenja že skoraj 30 let...
Z rahlim zavidanjem gledam na bivše sošolce, ki so si v teh letih ustvarili nekaj. Bilo kaj. Eni družino, drugi kariero, tretji stanovanje. Rahlim, poudarjam!
Mogoče je bilo to normalno (haha, normalno) v časih mojih staršev, se pravi takrat, ko je zaradi politične ureditve v bivši državi bilo mogoče in hkrati najbolj pogosta izbira, default, končati poklicno, mogoče srednjo šolo, se zaposliti, vzeti kredit za hišo in narediti otroka. Dva. Mogoče tri. In čakat penzijo.
Čeprav ne bi še rada imela družine, je vseeno prisotne nekaj nevoščljivosti z moje strani, ko gledam te sošolce, prijatelje, ki so zgodaj, pri dvajsetih, že naredili otroka. In so se tega rešili. Rešili. Ker zame to predstavlja neke vrste obveznost, ki me še čaka. Vedno sem bila mnenja, da moraš imet otroke: ali zelo mlad, ali starejši. Koliko je mlad in koliko je starejši? Mlad je tisto, ponesrečeno (se me ne da prepričat, da je par, star 19 let, želel otroka in ga načrtno spočel), starejši pa je tisti, tam okrog 30+.
Najbolj zoprno - vsaj meni - bi bilo imeti otroka pri 24-tih, 25-tih. 26 se mi zdi spodobna starost, čeprav, hehe, še dobro da sem že šla mimo ;)
So nekateri mnenja, in me kregajo, da če me ne briga za nadaljevanje roda, ko rečem, da pa mogoče ne bi imela otroka. Saj ne mislim resno, da ga ne bi rada imela. Ravno obratno - bi ga, ampak... se mi zdi, kot da bi ta leta, od polnoletnosti do danes, tako zletela... In jaz še kar ostajam tam, kot da bi bila še zelo mlada in se smejem tistim, ki me sprašujejo, da kdaj bo kaj naraščaja... In ta smeh postaja rahko grenak. Ker se počutim kot da - ker sem toliko časa stala za trditvijo, da najprej šola in kariera, in potem šele družina - sem dolžna igrat to igro še naprej. Trda, trdna, neomajna, frajerka... In se sprašujem, če je to sploh primerno za blog. Ja, saj se lahko sklicujem na to, da je blog spletni dnevnik, hehe. Ampak vsi dobro vemo, da če ima nekdo potrebo po izpovedovanju na papir, lahko piše klasičen dnevnik, kajne? Če sem že omenila blog, in pisanje, naj poudarim, da moj blog, moje pisanje, ni namenjeno pritegovanju pozornosti in provociranju, čakanju na komentarje...
Je danes, ne vem več kdo, niti kje, objavil/-a, mogoče je bila Dajana (oh, nočem da bi izgledalo, da samo polnim vrstice - vse, kar pišem, je spontano) in je napisal/-a, meni všečno, da je bloganje "urjenje v pisanju" ali nekaj takega... Bom objavila link, ko izvem... (link, 24.8. @ 15:30) In točno to je: bistvo mojega pisanja je pisanje, pravzaprav, in ne sporočanje svetu, da sem na strani tej-in-tej našla nekaj zanimivega. Čeprav tudi to delam, hihi.
Ok, nazaj k temi.
Kariera.
Iščem službo. Haha, Sovica, you are soooo funny... Iščem službo...
Amm, "iščem službo" zame pomeni to, da nekomu, ki me vpraša, kaj se dogaja z mano, klasična vljudnostna vprašanja, odgovorim, da sem doma in da... khm, iščem službo. Moje pojmovanje iskanja službe pa je omejeno na to, da na mail dobivam oglase, na katere sem naročena. Mojedelo.com & Co. "Co" pomeni ostale ponudnike takih posrednikov oglasov za delo. Receptionist in hotel in Crete, potrebujejo. Ali pa valeja, ki parkira avtomobile na Parosu. Natakarico na Santoriniju, kar me je med mojim dopustnikovanjem tam, priznam, zamikalo. Ne glede na plačo. Glede na to, koliko ljudi - in koga - tam spoznaš...
Je kariera to, da greš delat v tujino, čeprav bedno delo natakarice, ampak tam zaobvladaš delo barmana? Kaj pa to, da se do pikice naučiš jezika države, kjer delaš? In da je to država, katere jezik se smatra kot pomembnega, če ne svetovnga?
In potem se človek zamisli...
Komu smo že dolžni delat kariero, družino, denar?
Za sošolce, da jim bom lahko, s tistim prikritim, a nemogočim-za-skrit nasmeškom rekla: "Neeee, pred tridesetim niti pod razno!", samo zato, ker sem zadnjih 10 let to ponavljala vsakemu, ki sem ga srečala? Komu smo, ŽE, dolžni bit lepi, ostiženi a la Beckham, suhi, in-cariera, ponosni starši, mladi privatniki, dobri sosedje, oh in sploh? KOMU ŽE?
Moje življenje je moje,
vaše je vaše,
njihovo je pač njihovo
Live, and let live!
Tele krize so en velik vtrni polž.
OdgovoriIzbrišiHappens to me too. All the time.
S tem, da sem jaz šele 20, skoraj 21.
Saj bo. :)
Nikakrsne tople vode ni potrebno izumljat okrog tega...ne tebi, ne meni, ne prijateljem ne našim staršem, itd,... časi se spreminjajo, doba 19 letnih nosečnic ostaja, debili ki jim avto in naziv vodja ali direktor pomenijo vse, tudi,... v končni fazi, če pri 35 otroka, potem pa o.k. pa pri 35... res pa je, da moraš, pa hudič, vsi moramo, malce misliti na otroke ki se "bi" rodili pri naših 40 npr., kar pomeni da si ti 60 ko je otrok šele 20... kar je mogoče, samo mogoče malce preveč..pa ne zaradi tega ker družba tako narekuje, ampak ker te otrok potrebuje aktivnega in pri močeh...moj oče je 56 in se mu kar mal pozna da ni več to to...ampak samo iz tega aspekta...medtem ko prijatelji in vrstniki in ostali cigumigu znanci in žlahta pa imajo, vsaj pri meni, bore malo vpliva na dejstvo okrog otrok...pa seveda dejstvo, da je brez službe, verjetno, si mislim, kar malce teško se iti starševstvo..vsaj načrtovano...marsikdo od nas, ki izhajamo iz malce bolj revnih družin se sem pa tja spomni, kako ni blo fajn če si izstopal..ali pa nisi imel pingo sokov na izletih, ampak kakšen čaj po ta boljšem...pa ene superge za šolo in telovadbo in popoldansko tekanje po gmajni....nekako si obljubiš, da bo tvoj otrok imel več... no bom nehal, ker me je začela glava bolet od tega pametovanja.... :)
OdgovoriIzbrišiMene je tudi letos rahlo zmedlo vse skupaj: 4 punce iz moje generacije (torej +/- eno leto) so rodile. In ko jaz ponosno povem, kako luštno službo imam in kakšne projekte imamo v načrtu in kam pelje naša vizija (hahaha!), mi one povejo, da otrok ponoči ves čas joka, ker dobiva prvi zob/ima krče/je kaj drugega, pa se mi zdi preveč nepomembno :) OK, ena je ohranila tak normalen odnos do vsega skupaj, ostale pa ... Gu-gu.
OdgovoriIzbrišiKakorkoli, moja mama me je rodila pri 33-ih. In nama zaenkrat uspeva ... Vsekakor se mi ne zdi prestara :)
KOMU ŽE?
OdgovoriIzbrišiNIKOMUR!
Samo pazi, da ne boš pri 50-ih zagrenjena starka brez otrok. Takrat bo prepozno.
@ Lolita:
OdgovoriIzbrišiSploh se mi ni sanjalo da si takooo mlada! :O :D
@ Lionheart:
Love your comment!
Je pa tako, da imet danes 60 let ne pomeni bit penzionist (po duši). Ravno obratno: ker se življenjska doba daljša, se tudi doba aktivnosti daljša. Skoraj vsi, ki jih poznam takega ranga, imajo odprto popoldansko obrt in se užalijo, če jim rečeš da so v penziji, hehe.
@ Nina:
Mislim da bo z otrokom kot s kuhanjem... Toliko časa sem se ga branila in govorila, da mi ni všeč, dokler sem ugotovila, da mi je pravzaprav všeč in da sem samo želela bit kontra vsem ostalim ;)
@ Mosquito:
Hmmm... zagrenjena starka pri 50tih... Da te ne sliši moja mama, ki jih ima 50 ;)
... :D Ne vem sedaj.... aja "it is I again", firbec.. :) ne vem, ali mi bereš misli, ampak sam večkrat uporabim to isto besedno zvezo: "Kriza identitete"
OdgovoriIzbrišiKaj je zame kriza identitete?
To je instant odgovor za razlago mogoče neracionalnega vedenja predvsem drugih ljudi, od katerih se pričakuje drugačen vzrec obnašanja.. Instant zato, ker lahko zadevo hitro zaključimo in se o tem ne sprašujemo (beri: obremenjujemo) več zakaj...?
Kriza identitete je lahko širok pojem, ki dejansko pomeni in pojasnjuje širok spekter človekovega nenavadnega obnašanja.
Kaj je navadno? ... to je nekaj povprečnega z zastavljenimi MAX in MIN mejami v katerih padeš še v mejo sprejemljivega.
Človek se večkrat sprašuje:Je to tisto kar si dejansko želi? Ali živi tako kot more, mogoče tako kot sme, ali tako kot hoče?
(malo iz zadnjega pregovora)
Spoznal sem tudi še eno preverjeno dejstvo, da se t.i. "kriza identitete" pojavlja vedno s prelomnicami v življenju. Prelomnice pa se ne bi imenovale prelomnice, če človek o nečem ne bi razmišljal in nekaj ne bi spremninjal, razčiščeval ipd..
Po neki logiki spet je vsaka vojna dobra za ekonomijo! ;p
Če si lahko sposodim nekaj iz enega od tvojih blogov in to rahlo predelam za ta primer:
"Kriza identitete je premosorazmerna s količino prostega časa, ki ga človek porabi za razmišljanje o tem kaj mu manjka." :D :D :D
To je največkrat ko se približuješ nekemu delnih ciljev v življenju (ko prideš v zatišje), ga vidiš jasno pred sabo, kar naenkrat pa se začneš ozirati nazaj in podoživljat obdobje za teboj.
V kolikor razumem te čaka diploma in služba (pa dom, pa "čuk" :D, in čukci), kar vsakega človeka navda z dolčeno tesnobo, strahom, odločanjem med starim ali povsem novim ali pa samo delno spremenjenim načinom življenja. Več ko o tem razmišljaš, večji se ti zdi prag preskoka... skratka, da ne bom zašel (ker sem se že sam zgubil)
... NČ BAT!
Kot vedno zaupaj vase, bodi to kar si, ne spreminjaj nič, no razen mogoče odtenek, pričesko in take "majhne skrivnosti velikih kuharskih mojstrov" :) ;p
Naredi si osnutek kaj približno hočeš in pusti terminske plane... Če uporabim besedo, ki se je zadnje čase začela pojavljati ... SPROŠČENO :D , vendar zavedati se moraš da iz zraka nič ne pade, če pa že pade potem je sigurno kriv kak golob ali galeb.. :D :D
Če "uklopim domišljija" si na skakalnici olimpijskega bazena. Sprašuješ se ali je voda dovolj topla, ali naj skočiš, ali ne? Nazaj? A A .. Nazaj te ne vidim da bi šla, ker enostavno potem ne bi bila ti? sem mogoče motim? Neeee.. ;p ... Malo boš še razmislila, verjetno ne predlogo, ratala kar naenkrat "štufa" rekla "fak" in ... ČUFFFFF ..
In veš kaj je najlepše... nezavedno se boš oddaljevala od "starih" dni, imela pa jih boš vedno v najlepšem spominu. Najlepšem zaradi tega, ker si imela to srečo, da si lahko bila v času "svojega nihanja" tako prosta in samosvoja, da si dojela bistvo kaj sploh hočeš, kdo si in do kje lahko sežeš.
Empirično imaš kar 99.9% možnosti da boš zaradi tega tvojega JAZ-a srečna!
Si z glavo nad oblaki, vendar pa so tvoje noge trdno na tleh. Z glavo ti je dovoljeno sanjariti, z nogami pa tudi kam prideš, ane?. :)
Na koncu pa še... ne nimaš niti približno krize identitete, mogoče le razmišljaš o prihodnosti kar je povsem O.K. in na mestu...
... do naslednjega posta (verjetno mi boš spet telepatsko kako besedno zvezo ukradla :D ;p )
LP
@ Lupo:
OdgovoriIzbrišiSi še lepše kot jaz spisal tisto, kar sem hotela povedat... Torej, si vabljen, da mi pišeš na mail o tvojih razmišljanjih, pa bova skupaj ustvarila en zapis ;)
Hvala za komentar, hvala ker me spremljaš!
Pozdravček,
SO
dobr pišeš, po pravic povedan sem le malkater blog našel s tako dobrim načinom pisanja (mojca mavec mi tud na kul način piše)
OdgovoriIzbriši@ Matej:
OdgovoriIzbrišiIiii, tnx! Kako iskreno! (Vsaj izgleda, no... ;))
to naše čudovito življenje nam zmeraj prinese kaj zanimivega. Pritisk družbe na eni strani, naše želje in dobro počutje na drugi strani. Ko so začeli svoj bojni pohod mobilni telefoni sem trdno stala v prepričanju, da tega pa že ne rabim. In potem sem naenkrat izpadla iz vseh srečanj ob kavi, ker so se kolegi zmenili sproti po mobilcu. In sem "požrla" svoj princip in si kupila mobitel.
OdgovoriIzbrišiKasneje proti koncu faksa, ko večina kolegov že diplomira in ima službe, se tema pogovorov korenito spremeni - nobenega ne zanimajo več žuri in pijanice.
Ko pa imajo kolegice že otroke, se je pa skoraj nemogoče pogovarjati o čem drugem kot o slinčkih, zobkih, vzgoji in vseh mogočih problemih povezanih z otroci. In, ko pripomniš kaj svojega, hitro dobiš naslednji stavek: boš že videla, ko boš imela svoje otroke! In v naslednji sapi še vprašanje: kdaj pa ti kaj načrtuješ?
Tako, da draga Sovica te čisto razumem. Če plavaš proti toku, se slej ko prej utrudiš.