Puberteta: spomini

Ravnokar sem peljala najmlajšo (jaz sem najstarejša) sestrično k prijateljici. Nona in nono se hudujeta, da kaj ji je vendar treba hodit okrog. Prijazno jima skušam dopovedat, da enostavno ni fer, da ji kar naprej težita, da stalno visi na računalniku, po tem pa, ko se končno odlepi od njega, in malo socializira z živimi ljudmi, spet ni prav.

Med nama je 16 let razlike. In sem se spomnila, kakšo doživetje je pubertetnici za nekaj ur obiskat prijateljico. Vse tiste skrivnosti, pomembni pogovori, katerim se "odrasli" le nasmehnemo, ker ne razumemo, da je res konec sveta, ker je prijateljica že dobila fanta, dotična pa še ne.

Mama pravi, da nisem bila težka v času pubertete. Da sem sicer imela nekaj izpadov, nisem pa v znak uporništva - baje skupnega imenovalca pubertetnikov - brila glave na balin ali imela živo roza pramenov, barvala nohtov v črno, nažigala raznih -metal muzik, pisala žalostnih pesmi in niti bežala od doma. Veliko sem brala in gledala televizijo, hodila v glasbeno šolo, s kolesom in peš pohajkovala po bližnji italijanski Gorici. Vedno je bila zraven mene tudi sestra, s katero sva še danes neločljivi. Tamala sestrična je edinka in tako ostajajo njene prijateljice sošolke, do katerih ne more kar tako, brez prevoza.

Ko sem bila stara 13 let, se pravi v sedmem razredu, sem začela žicat mamo za dovoljenje za obisk diskoteke. Do takrat, do pojava tiste želje, sem lahko ostajala zunaj do največ 21. ure, pa še to le poleti, med počitnicami. Smisel celega dneva v času počitnic je bil ta, da sem zvečer lahko srečala simpatijo. Vaška mladina se je zbirala v centru vasi in tam posedala po starem mostu. Kako prijetni so bili naši večeri! Taki, z ravno pravšnjo količino metuljčkov v trebuhu, da kdaj te bo simpatija vprašal, ali bi hodila skupaj. Ja, most je dogajal! Na bar, gostilno, še pomislili nismo.

Tista diskoteka, za katere obisk sem prosila in prosila mamo, je bila nedeljska popoldanska matineja, diskoteka za otroke, praktično. Presrečna sem bila, ko mi je končno dovolila. Enkrat na mesec, sicer, ampak od 17h do 21h, kakor je tudi obratovala. Peljali so nas starši ene ali druge prijateljice, s katerima sem se družila. Mulci, ki smo jih spoznale tam, so nam obljubili, da nas pridejo obiskat. Telefonske številke, napisane na koščku papirja so zame ohranile čar in vestno sem jih spravljala v škatlo s spomin(k)i. Ponavadi smo se prijateljice zmenile in vse tri skupaj poklicale fante iz mesta. In kako ponosne smo bile, da bojo Goričani prišli na vas. In to ne kakršni koli, pač pa tisti, ki so bili takrat najbolj popularni!

Žur, kot smo imenovale tisti obisk fantov, je potekal tako, da smo z žepnino kupile - za časa malinovcev fancy pijače - Coca-Colo, Fanto in Sprite ter nekaj čipsa, kokic ter Bobi palčk in Top Flips obročkov, obvezno z okusom pizze. Na to do listi je bilo najtežje opravilo zrihtat muziko. Temu, čemer danes rečem playlist, seznam predvajanja, ko izberem všečno muziko za tako ali drugačno priložnost, smo takrat delali "na roke". In sicer tako, da smo na kasete štukali skupaj najbolj in komade. Se spomnete, koliko časa nam je to vzelo, dragi bralci mojih let? Bistvo (haha, tako takrat kot tudi danes) je bilo v tem, da muzika ni smela zahtevati, da se kdo ukvarja z njo. Tam naj bo, vnaprej določena, in naj se vrti. Leta 1992 smo sicer že imeli CD predvajalnik na glasbenem stolpu, a kaj, ko so bile CD plošče drage in niso bile Various Artists kompilacije!

Skratka, meščani so bili zadovoljni in šele danes se zavedam, da sploh ni bilo nobenega alkohola nikjer, čeprav so bili dve leti ali tri starejši od nas, trinajstletnic. Kako lepo je bilo bit omamljen od občutkov pričakovanja, adrenalina in smeha od pripravljanja kraja zločina ter od metuljčkov, ko so sta se dva pogleda srečala, namesto bit omamljen od alkohola!

Take male dogodivščine so zagotavljale najmanj mesec sreče in materiala za pogovore nas, treh prijateljic. Tako preprosto, tako nedolžno, tako lepo!

Moje pubertete ne bi zamenjala z današnjo.

Čeprav sem oboževalec elektronskih igračk in elektronskega načina komuniciranja, mi je še vedno zelo pri srcu, če mi nekdo pošlje tapravo, otipljivo razglednico z morja, namesto MMS sporočila, in še vedno mi je lepo, če lahko novoletne voščilnice razstavim po polici v dnevni sobi, kot da brezosebno tvorijo vrsto v inboxu mejla.

Hvaležna sem, da sem ubežala IRC obsesijam ter tekmovanju, kdo ima največ prijateljev v MSN imeniku, oboje kot kazatelj priljubljenosti, da ne govorim o ekshibicionistično usmerjenih portalih tipa Glasujzame.com.

In bizarno, če ne smešno, je današnjim obiskovalcem dijaških plesov lepiti zapestnice različnih barv okrog roke, zato da natakarji prepoznajo ali si pod 15 ali nad, ali pa si vmes 16 in 18 let star. Pod 18 ne dobiš alkohola, ena barva. Pod 15 moraš ob polnoči zapustiti prireditveni prostor, druga barva. Vmes, tretja barva. Nobeden pa ne more prepovedati tej mladini popivanja pred samo zgradbo diskoteke ali pred vstopom vanjo. Ne, nobeden od osmih varnostnikov, ki ponavadi varujejo okrog 100, 150 ljudi na plesu.

Meni ni bilo treba tega!

Našega mostA ni več. Pred nekaj leti so ga podrli in ga obnovili, tako da se na njem ne da več sedet. Prej pol metra široko betonsko površino za sedenje, prijetno segreto od celega dneva sonca, je zamenjala tanka kovinska ograja brez duše.

Mladina pa poseda v baru...