Zmenkarije, zmenek (drugi del)

Pa ja ne kdo misli da bo kako hot nadaljevanje? O, ne, žal (za vas) in hvala bogu (zame).

Torej, D. me je našel na Skypeu... In jaz sem, kot se za naivnico spodobi, nasedla. Ampak, saj ni bilo tako slabo - ravno obratno - zdelo se mi je super, da pridobivam nove prijatelje.

Po telefonu, kot imenujem Skype, se mi je zdel D. v redu. Priznam, ni bilo ravno za se zaljubit v njegove izjave, pa vendar ... prijazen, simpatičen fant. Nisem še omenila, vendar padam na računalničarje. Ne računalničarje po izobrazbi, pač pa na tech navdušence, najraje samouke ;)

In D. je bil očitno dobro (Beri: dobro zame, ker sem laik) osveščen v zvezi z računalnišatvom, tako soft- kot hardverom. Zanimiv človek, očitno! Brez odlašanja sem mu posredovala MSN naslov. Sledila so klasična virtualna spoznavanja... Kdo si, ali študiraš, delaš, kam si hodil v šolo, kam hodiš pohajat,... in seveda slika.jpg.

Povedala sem že, da ljudi ocenjujem na prvi vtis. Ja, na vtis, ne pa pogled. Gotovo se zavedate, da tukaj obstajajo svetlobna leta razlike? In jaz nimam težav s pošiljanjem slike. Pa ne zato, ker bi se imela za misico, haha, pač pa zato, ker... enostavno... taka sem, kot sem. Enim sem všeč, drugim pač ne. Sem, smo komu dolžni ugajat?

In mu pošljem sliko. In ne, jaz nisem hotela njegove. Večinoma nočem, da mi oni na drugi strani pošlje sliko. Predvsem zato, priznam, ker si nočem uničit sanj o MSN prijatelju na drugi strani ekrana, pa tudi zato ne, ker... enostavno... me pač ne zanima. D. je tako ali drugače že imel lastno sliko tam, kjer uporabnik izbere, katero sliko naj MSN prikaže, tako da sem si mislila: nov kontakt, pač, koga pa briga, kakšen je za videt - saj si ne iščem moža, hihi...

Tekom leta, kar sva se poznala, sva se občasno videla na MSN, izmenjala dve vljudnostni besedi, mogoče tri, in razen prej omenjenih vabil na vse mogoče dating strani, ni bilo nič posebnega. Dokler nisem začela bit pozorna na to, da je vedno, ko me je kliknil na MSN, napisal: "O, glej, glej, koga se vidi... Sem mislil da si umrla. :)"

Ja, vedno identično enako. In jaz sem (hmmm...ali je opazil?) vedno znova odgovorila: "O, živjo!"

In on je nadaljeval, s frazo, ki je ne prebavljam: "In, kaj poveš?" Jaz, že malo napičena, sem pretvorila "Kako, hudiča, me sprašuješ, kaj povem in kako sem, če si me ti kliknil?!?!" v "Mah, nič novega...", in sem mu opisala trenutno situacijo. Se pravi, da sem ravno vstala ali da se ravno odpravljam na delo ali ... kar je bilo pač na sporedu. Vljudnostno, poudarjam. Še malo splošnih debat, o tem, kake so plače na Iskri in da kako ni kam it ven v Novi Gorici. No ja, tukaj sva se razhajala v mnenjih :)

Skratka, D. je vedno zaključil debato z "Torej, Sovica, kdaj greva na pijačo?", ali pa jo uporabil za mašilo "MSN tišine", to je, ko oba pisca ne pišeta ničesar, ker se je rezervoar idej za spoznavanje izpraznil. Jaz, sicer pripravljena na kavo (hej, kavo resnično jemljem SAMO kot KAVO in ne kot zmenek, saj zmenek obvezno vsebuje alkohol in se dogaja po sončnem zahodu!), sem mu odgovarjala, da saj se pač že tipkava in da bo kavica padla ob priliki. Da ful delam, pa to...

In enkrat lani sva se spet dobila na chatu, ker sem po dolgem času uporabila star MSN e-naslov. Se spomnete, da sem ga zaradi osebka D. zamenjala? In sem se za hec vpisala, ker sem videla da je mladi gospodič online. "O, glej, glej, kdo se vidi po dolgem času!", mi natipka v pozdrav. "O, živijo!", sem bila dobre volje in ravno prav nastrojena za bit zlobna preko ekrana.

"In, kaj počneš?!", me vpraša, in jaz mu rečem, da surfam po netu. "Aaaa... lepo....", je bil gostobeseden njegov odgovor. "Ti?", ga izzovem, pričakujoč njegov privzeto nastavljen odgovor. In mi odgovori, kot že toliko krat prej, da se dolgočasi. Sem mu natipkala nazaj, da kako je mogoče, da se dolgočasi, glede na to, da je na računalniku. To vendar ne obstaja! Računalnik in dolgčas sta protipomenki, oštja! In kot že nekajkrat mi začne jamrat, da išče punco. Eno tako, kot sem jaz, ker nisem slaba, sodeč po slikah. Pa ga vprašam, dr. sci. med. Sovica Oka, dr. med., unv. dipl.psih., spec. psih, da kje jo išče, da je ne najde toliko časa. Star je namreč enako kot jaz.

Pa mi reče, buča, da saj hodi bo barih, ampak kaj ko ni nobene pametne. Hmmm, pametne.... Tricky, kajne? Za nekoga je biti pameten potrdilo od MENSE, za drugega je pomembnejše to, da imaš skupne hobije, za tretjega to, da delaš na borzi, za nekoga to, da je nekdo razgledan... Torej, punca mora bit pametna...

"OK, kaj še?!" vrtam dalje. "Ma ja, tako, da je za žur...", pove in sproži novo razglabljanje o tem, kaj je lahko nekomu žur... Tekmovanje, kdo bo bolj pijan? Kitara s prijatelji ob morju? Rave?

Ga vprašam, če je bil v najbolj fensi lokalu v Novi Gorici. "Eh, to ni zame..." reče, in doda, da elektronska, house muzika ni zanj. Ouch! Majcena majcena minus točka... Da raje hodi na osmice, pravi. (Prosim, javite se tiste punce, ki ste se zaljubile na osmici!)

Še nekaj takih fraz in dodobra me razjezi s tem, da se mi posmehuje, ko ga vprašam, če je bil kdaj v knjižnici in da pa bi mogoče tam prej našel punco. Počasi zaključujeva debato in spet, pozdravne vrstice "Kaj zdej, kdaj greva na pijačo?" Saj sem se že vpisala v MSN z namenom iskat kreganje, in to je bil povod. Mu odgovorim: "No, pa dejva! Drugi teden!" In ker bo nesel računalnik na popravilo ravno takrat, predlaga, da mu dam GSM številko. No, pa naj bo. Komaj sem čakala, jezna na njegovo pretirano samozavest, da se spoznava. Sem ga celo opozorila, čeprav v šali, da naj pripravi seznam stvari, o katerih bova govorila. Da ne bo "kot nekoč z enim zmenkom na slepo, ki je bil tako zelo živčen, da sem govorila kot dež!". Kar koli, samo da ne bi bilo tiste mučne tišine. Ki na prvi zmenek ne paše ravno...
Frajer je bil pogumen in je napisal, da se ne boji, ker misli, da sem taka, da bi se dalo z mano vse pogovarjat. Ok, dejmo mu šanso!

Naslednji teden je bil njegov računalnik že popravljen, ko mi je poslal sporočilo na MSN. In sva se zmenila. Čez eno uro v tem in tem lokalu. Jaz sem prišla prva. Naj niti ne omenjam, da sem hitela in trepalnice namazala med vožnjo, blusher, rdečilo, pa nanesla ko sem že parkirala avto. Čakanje me sicer ne moti, vendar je bilo nenavadno, da moram jaz, ki vedno zamudim, čakat. In sem ga dočakala. Sicer nisem bila nominirana, vendar sem prepričana, da bi dobila Oskarja za najbolje zaigran nasmešek in pozdrav v zgodovini filma. Ne zaradi videza. Zaradi ležernosti premikanja in obnašanja glede na čas zamude.

Prvi vtis torej slab, kar pa ne nujno pomeni tudi slab konec, kajne?

Sva se usedla. Je pil pivo. Zame je bil dobrojutro time, pet popoldne. Živele nočne izmene, hehe. Na začetku je debata kar tekla. Raje ne povem, o čem, ker sem prepričana, da vas ne zanima o tem, kako imajo D.-jevi prijatelji urejene kleti ter kakšne avte vozijo. Tudi to, da kako ga klicarijo mlade deklice, ni ravno primerno spoznavni klepet, bognedaj ga imenovati zmenek, ampak ... OK, Sovica, pomiri se, saj ne hodiš z njim!

In je zmanjkalo. Pripravljena na take situacije (glej zgoraj), sem začela vleč iz sebe instant teme in fraze, ki so se aktivirale z naslednjo naročeno kavo - Če pije kavo, koliko časa pije kavo, je kafetar, na kakšen način jo pije... - in enako s pivom. Omenim nekaj bolj intimnega, tako, za malo sprovocirat. Se drži. Stopnjujem, in uporabim besedo "pofukat" na enako brezbrižen in hladen način, kot jo uprorabijo moški. Za stotinko se ustavi, nasmeje in kratko nekaj odgovori.

"Ker saj veš, kako je, moški ste pač usa e getta!", razložim, kot Primorci radi uporabimo to .it frazo. Da uporabiš in zavržeš, oglašujejo vlažne čistilne robčke. Lepše pa se sliši, in celo rima, .si verzija te fraze: nategni in pobegni. Osebek na drugi strani mize ostrmi, nekaj menca, in bolj pogosto srka pivo. Pretiravam, in to tako, da ga spravim v zadrego. Sem pač uživala v moči besednih igric, kjer me ni dohajal.

Obroček v uhlju, z obešenim križcem na njem, je bil odločilen pri fightu med angelčkom (ki je pošten, dober, moralen) in hudičkom (ki večinoma spodbija angelčka) v mojih mislih, in prišlo mi je... do vrha! Govorila sem jaz, skoraj ves čas. Razen takrat je posedoval žogo več kot jaz, ko sva govorila o avtomobilskem trgu. Dve uri sva bila tam in sem prva predlagala, da greva, ko se nisem mogla več spomnit nič, ampak res NIČ več.

Plačal je on, če se sprašujete.

Prideva ven in se mi je zdelo spodobno v pozdrav seči človeku v roko. Bil je vidno presenečen. Ampak se je znašel in dokaj hitro odreagiral.
Vsa jezna sem šla domov, misleč na vse tiste filme, kjer se take situacije končajo z romanco. In na to, da me kar malo boli glava od toliko govorjenja. In na to, da sem morala skoraj samo jaz govorit. Kot dež. Tudi neumnosti.

Ja, to je bil moje drugo srečanje s človekom, spoznanim virtualno. Prvo se je končalo dobro. (opomba: tudi tadrugi ne ve za novi MSN naslov, if you know what I mean...;))

Kako je bil lahko tako samozavesten preko MSN-ja in kasneje tako redkobeseden, sem se ves čas spraševala. Pridem domov in hitim pripovedovat sestri, še vsa nemirna in raz...jarjena, da kako je bil človek brez besed in skratka - beden blind date. Pozvoni telefon.

"In, kaj poveš?", se oglasi D.

Lahko verjamete?