3.8.2007
Na pot sem se odpravila nepripravljena, kot vedno, ko grem na počitnice. Potovanje namreč zahteva, da človek pregleda razpoložljive informacije, si natisne vozne rede, naslove hotelov, telefonske številke, ki bi mu prišle prav. Počitnice pa so pri meni »pustimo se presenetiti«. In jaz sem tokrat šla na počitnice.
Zadnjih nekaj potovanj mi je uspelo, da sem v kovček stlačila tiste cunje, ki gredo skupaj. Že večkrat sem se namreč znašla z nemogočimi kombinacijami barv, materialov, modelov. To je pa zato, ker vedno pakiram zadnjo minuto in v kovček leti vse, kar najprej pride pod roke. Pravilo je samo eno: ne pozabit najbolj nujnega.
Kaj pa je najbolj nujno? To pravilo variira glede na sezono: tokrat so bile važne kopalke in očala. Večinoma pa se vprašam: »Česa ne moreš kupit na destinaciji?« In to gre najprej v kovček. Ko je najboljnujno v kovčku, potovalki, se algoritem prioritet razširi na manj nujno in postane dodana vrednost.
Upoštevajoč prejšnje izkušnje in last minute tip moje osebnosti smo se na pot odpravili precej zgodaj. Čeprav ponavadi nisem osel, sem tokrat z velikim veseljem mislila na tisti led. Med drugim sem ugotovila, da je brez veze nastavljat uro zadnjo minuto, ker je prav vseeno, ali spiš tistih 15 minut več, za katere ti je kasneje, ko na destinaciji ugotoviš, da imaš samo zgornji del kopalk, zelo zelo žal.
Brnik mi je postregel z dvema presenečenjema: s polarno temperaturo, 12°C in čisto novim prizidkom, ultra modernim, če ga primerjamo s prejšnjim žalostnim stanjem tega letališča.
Vkrcali smo se na Boeinga, kar je pomenilo, da gre Adrii očitno dobro, saj širi floto. Drugače imajo Airbuse in Canadaire. Da je Boeing izposojen, sem ugotovila po ukrajinskih napisih na sedežu pred sabo; saj veste: »Life vest under your seat« in »Fasten seat belt while seated«.
Vsi v floti so kratko- oziroma srednjeprogaši, kar pomeni, da ni potrebe po televizorjih za kratkočasenje potnikov. Posledično so napotki za ravnanje v primeru nezgod prikazani v živo in ne preko vnaprej posnetih filmčkov. Že od majhnega mi je bilo zanimivo, kako stevardese in stevardi prikazujejo izhode, nameščanje kisikove maske v primeru padca pritiska v kabini in oblačenje rešilnega jopiča.
Vedno sem mislila, da sem samo jaz tista, ki pozorno gleda, dokler nisem tega sama počela. Zanimivo je biti na drugi strani. Nekaj deset parov oči uprtih vate, ki pozorno spremljajo vsak gib. Bolj zaradi same stevardese kot pa zaradi postopkov, hehe.
V očeh potnikov je kabinsko osebje občudovano, jaz pa sem se vsake toliko vprašala, da kako bi ravnala, če bi dejansko prišlo do ekstra situacij. Incident, kot piše v priročniku za kabinsko osebje, ni nujno nesreča – lahko je malo dima v stranišču, ker je nekdo odvrgel na skrito pokajen prepovedan cigaret.
Glede na dolžino leta smo za kosilo dobili sendvič. Sem hotela poslikat obrok, da bi ga poslala na spletno stran airlinemeals.net, kjer potniki komentirajo obroke na letalih. Ampak nisem, ker se mi ni dalo stegovat čez ostale potnike za odpret nahrbtnik v predalu nad sedeži, za vzet fotoaparat. Sendvič sam ni bil nič posebnega, je pa bila posebna stevardesa, ki je z iskreno prijaznostjo delila hrano in pijačo.
Na Santoriniju smo se zvečer nastanili v čudovit hotel v mestecu Fira na vrhu prepada, z izjemnim pogledom na morje in okoliške otoke. Pridružilo se nam je še šest manjkajočih členov, s katerimi bomo skupaj dopustnikovali.
Na pot sem se odpravila nepripravljena, kot vedno, ko grem na počitnice. Potovanje namreč zahteva, da človek pregleda razpoložljive informacije, si natisne vozne rede, naslove hotelov, telefonske številke, ki bi mu prišle prav. Počitnice pa so pri meni »pustimo se presenetiti«. In jaz sem tokrat šla na počitnice.
Zadnjih nekaj potovanj mi je uspelo, da sem v kovček stlačila tiste cunje, ki gredo skupaj. Že večkrat sem se namreč znašla z nemogočimi kombinacijami barv, materialov, modelov. To je pa zato, ker vedno pakiram zadnjo minuto in v kovček leti vse, kar najprej pride pod roke. Pravilo je samo eno: ne pozabit najbolj nujnega.
Kaj pa je najbolj nujno? To pravilo variira glede na sezono: tokrat so bile važne kopalke in očala. Večinoma pa se vprašam: »Česa ne moreš kupit na destinaciji?« In to gre najprej v kovček. Ko je najboljnujno v kovčku, potovalki, se algoritem prioritet razširi na manj nujno in postane dodana vrednost.
Upoštevajoč prejšnje izkušnje in last minute tip moje osebnosti smo se na pot odpravili precej zgodaj. Čeprav ponavadi nisem osel, sem tokrat z velikim veseljem mislila na tisti led. Med drugim sem ugotovila, da je brez veze nastavljat uro zadnjo minuto, ker je prav vseeno, ali spiš tistih 15 minut več, za katere ti je kasneje, ko na destinaciji ugotoviš, da imaš samo zgornji del kopalk, zelo zelo žal.
Brnik mi je postregel z dvema presenečenjema: s polarno temperaturo, 12°C in čisto novim prizidkom, ultra modernim, če ga primerjamo s prejšnjim žalostnim stanjem tega letališča.
Vkrcali smo se na Boeinga, kar je pomenilo, da gre Adrii očitno dobro, saj širi floto. Drugače imajo Airbuse in Canadaire. Da je Boeing izposojen, sem ugotovila po ukrajinskih napisih na sedežu pred sabo; saj veste: »Life vest under your seat« in »Fasten seat belt while seated«.
Vsi v floti so kratko- oziroma srednjeprogaši, kar pomeni, da ni potrebe po televizorjih za kratkočasenje potnikov. Posledično so napotki za ravnanje v primeru nezgod prikazani v živo in ne preko vnaprej posnetih filmčkov. Že od majhnega mi je bilo zanimivo, kako stevardese in stevardi prikazujejo izhode, nameščanje kisikove maske v primeru padca pritiska v kabini in oblačenje rešilnega jopiča.
Vedno sem mislila, da sem samo jaz tista, ki pozorno gleda, dokler nisem tega sama počela. Zanimivo je biti na drugi strani. Nekaj deset parov oči uprtih vate, ki pozorno spremljajo vsak gib. Bolj zaradi same stevardese kot pa zaradi postopkov, hehe.
V očeh potnikov je kabinsko osebje občudovano, jaz pa sem se vsake toliko vprašala, da kako bi ravnala, če bi dejansko prišlo do ekstra situacij. Incident, kot piše v priročniku za kabinsko osebje, ni nujno nesreča – lahko je malo dima v stranišču, ker je nekdo odvrgel na skrito pokajen prepovedan cigaret.
Glede na dolžino leta smo za kosilo dobili sendvič. Sem hotela poslikat obrok, da bi ga poslala na spletno stran airlinemeals.net, kjer potniki komentirajo obroke na letalih. Ampak nisem, ker se mi ni dalo stegovat čez ostale potnike za odpret nahrbtnik v predalu nad sedeži, za vzet fotoaparat. Sendvič sam ni bil nič posebnega, je pa bila posebna stevardesa, ki je z iskreno prijaznostjo delila hrano in pijačo.
Na Santoriniju smo se zvečer nastanili v čudovit hotel v mestecu Fira na vrhu prepada, z izjemnim pogledom na morje in okoliške otoke. Pridružilo se nam je še šest manjkajočih členov, s katerimi bomo skupaj dopustnikovali.
Več o Santoriniju jutri...
Ni komentarjev:
Objavite komentar