Stara in čudna

In potem se sprašujejo, zakaj sem čudna.

Torej, javljam se s počitnic. Zadnje dni sem mogoče res tečna, ampak ...

Moj normalen dan poteka tako: vstanem, odprem računalnik. Pojem kosilo in grem spet malo pred računalnik. Do večera. Skoraj, no, če ni vmesnih prekinitev za kavo v mestu greha, sem še malo na računalniku.

Pogled v našo dnevno sobo bi izgledal tako: vse se spreminja - svetloba, temperatura, ljudje, program na TV, celo vonji - samo ena stvar ostaja enaka: Sovica, vedno tiho na najslabšem mestu na kavču. Najslabšem zato, ker je na najbolj neugodnem mestu za gledat TV. Zato ker se je hotela umaknit drugim, ki gledajo TV in ki so hoteli sedeti na tistih mestih, s katerih se jo lepo vidi.
Da ne boste mislili da se oddaljujem od teme... Jaz sedim torej tam, čisto tiho in mirna, in ne vprašam nobenega nič. In očitno to moje sostanovalce moti. Moja mama, recimo, vsake toliko znori, in ko me vidi da ždim tam z računalnikom na kolenih, me napol vpraša - napol opomni, da če delam diplomo. Ja, mama... In to je bencin, prilit na ogenj. Za nekaj ur pospravim računalnik in naredim, kar mi je pač v tistem trenutku naročeno. Samo da je mir v hiši.
Če imam ravno nesrečo tisti dan, in je poleg mame živčna še sestra, jih slišim tudi od nje. Da sem stara in čudna, mi reče. In veste kaj je najhuje? Da misli resno! Da sem stara ravno ne, tisto o čudaškosti pa je mišljeno resno. Zato, ker se ji nočem pridružit na cigaretu, ker ne morem. Zato, ker sem na računalniku.
Priznam, postajam sociofob, odkar sem doma in ne delam. Mogoče sem zato začela pisat blog? Haha...

Torej, čudna sem, zato ker nočem it na čik, zato ker se nočem it kopat, zato ker...
Milijon izgovorov, ki si jih razlagam tako, da so ti ljudje enostavno nevoščljivi, ker imam pač kaj počet. In oni ne. In ker bi radi razbili lastno dolgočasenje z mano, in jim to ne uspe. Ker pač nimam časa zanje, sem čudna. Tudi prav.

Po desetih letih sem šla z mamo na morje. Osem nas je; smo gostje mamine sestre in njene družine. Če bi morala plačati, ne bi šla, verjemite. Pa saj tudi ne bi mogla. Ker si ne bi mogla privoščit.

Čudna sem, ker nimam kape na glavi, ko smo včeraj pol ure čakali trajekt na soncu. Še bolj čudna sem, ker je niti nisem hotela, z izgovorom, da je pač ne potrebujem in da sem vajena sonca. Čudna sem, ker včeraj, ko smo prispeli, nisem hotela it takoj plavat. Čudna sem, ker dopust raje preživljam z računalnikom v senci. Po njihovo bi morala ležat na soncu in se sončit. Kot delajo taprave dame? Ženske? Kdo že določa, kaj se dela na dopustu? Kaj je že dopust? Mar ni tukaj govora o početju tistega, kar se ti zljubi? Sem jaz kriva, če imajo ostali take službe, da imajo računalnika do vrh glave, in ga v času dopusta nočejo niti videt? Sem zato čudna, ker imam rada računalnik, pa čeprav le urejanje glasbenih fajlov?
Včeraj zvečer sem bila, recimo, čudna, ker sem za večerjo želela naročit špinačno pito. In teta, to je tista, ki mi je nekaj vrstic bolj gor težila s kapo, mi je rekla: "Ma ne... Le kako lahko naročiš nekaj, za kar ne veš, če je sveže! Bomo počakali natakarja in nam bo on svetoval, kaj vzet!" In sem rekla da OK in zraven potiho še "Whatever..." Ker ne plačujem jaz računov na koncu večerje.

Hodim spat ob 5h zjutraj, zato ker moja cimra, ne more spat. Ji je vroče, pravi. In z odprtimi vrati baje ne smemo spat, ker obstaja možnost obiska kač in miši. Ampak, soba ima klimo. In ne, moja cimra ne more spat s prižgano klimo. Zato se celo noč obrača na sosednji postelji. Jaz pa globoko diham in štejem do deset, da ne znorim. In se delam da spim, da mi ni treba spraševat butastih vljudnostnih vprašanj, da zakaj ne spi. Jaz pa prav lepo zaspim, čeprav nisem utrujena.

Sem čudna?

In čudna sem še zato, ker je vse, kar hočem, mir. Samo to, da me pustijo pri miru in ne stalno gnjavijo. Me pač ne zanima gledanje sončnega zahoda prav vsak dan! Ali lahko namesto obveznega gledanja sončnega zahoda v točno določenem lokalu v vasi raje pometem dvorišče ali pomijem posodo? Ja, I wish...

Za čudno sem tudi označena, kadar doma igramo karte, in naenkrat obelodanim, da grem spat. In me nahrulijo, da kako lahko. Da kako lahko kar grem. Ko sem jih enkrat vprašala, da kaj bi morala naredit, so mi rekli, da bi morala najavit ene tri igre prej, da mislim it spat. Amm... Kdo je pravzaprav tukaj čuden?

No, in da ne bojo rekli, da sem čudna, sem združila dvoje v eno: grem spat zdaj, ob 5:30, zato ker cimra gotovo že spi. Te pol ure, odkar smo mladina prišli domov, pa sem pisala blog, zato, da me nobeden ne vidi, da ne bojo rekli da sem stalno za računalnikom... In da sem čudna...

Skratka, čudna sem zato, ker si ne želim kar naprej družbe in ker sem rada tako, malo bolj sama. Pa saj ne ravno sama... Le tega si ne želim, da bi morala stalno odgovarjat na neka vprašanja in skrbet za to, da ne bi nastala tišina v pogovoru. Pa ne zato, ker bi bilo meni neprijetno, ampak ker vem, da bi bilo sogovorniku.

In ker sem se naučila raje bit tiho, kot težit nazaj, sem ubrala tako pot, da se osamim in da ne vprašam nobenega nič.

In potem rečejo, da sem čudna...