Turistična geografija

Vsaka šola ima vsaj enega zaguljenega učitelja, učiteljico, ki je nekakšen simbol šole. Gimnazija mojih tet je bila znana po učitelju fizike, SETŠ , moja, je bila do nedavnega znana po hudobni učiteljici angleščine, in tako je bila Turistica znana po tem, da je bil tazaje... profesor tisti, ki je poučeval predmet Turistična geografija.

Pa je le nekaj ostalo od tistega profesorja, ki je hotel, da se učimo na pamet. Malo zato, ker je zahteval definicije pojmov, kot je bilo napisano v knjigi, malo pa zato, ker se drugače kot na pamet nekaterih stvari ni dalo naučit. In tako je ostalo pri tem, da sem si vbijala v glavo kam spada Napoleonov drevored, tisti med Vrhniko in Logatcem: med spomenike oblikovane narave, naravne spomenike ali krajinske parke ali... In vsakič, ko se peljem skozi ta drevored, (zelo rada in vedno po stari cesti do Ljubljane, namesto po avtocesti), se spomnim na njega in na izpitne pole, kjer sem celo zgrešila obkrožit pravilni odgovor, kljub temu, da mi je danes jasno da je dotični drevored spomenik oblikovane narave, še posebno, ker na to opozarja tabla. Ampak jaz se takrat nisem vozila skozi Logatec, je bil moj izgovor. OK, kaj pa druge znamenitosti, zanimivosti in posebnosti v Sloveniji?

In ugotavljam, da se imam za velikega popotnika, Slovenije pa le ne poznam dobro. Kaj Slovenije, še Goriške ne! In kar malo mi je nerodno, ko se srečam s turisti, ki niso obiskovalci glavne znamenitosti Sin Cityja, igralnic, ko me sprašujejo, kaj bi jim priporočila za ogled. Res se mi je to zgodilo le enkrat, leta nazaj, in sem kar ostala za hip ko sem ugotovila, da pravzaprav ne vem! Na hitro sem tistim avstrijskim turistom bleknila, da naj si ogledajo Solkanski železniški most, klasika, in da naj obiščejo grobnico grofov Bourbonov, še večja klasika. Dejstvo je, da so me potem turisti vedno spraševali le za prenočišča, in ne več za znamenitosti. Dejstvo je tudi, da obstaja še veliko drugih točk, o katerih sem se pozanimala takoj tisti dan, ko so me Avstrijci vprašali za informacije. Ugotovila sem, da je kar nekaj zadev, ki so (baje) zanimive za turiste, poleg pestre ponudbe rekreacije. Da bom naslednjič pripravljena!

Ne morem si pomagat, ampak na domače znamenitosti gledam enako kot na te stvari gledam kadar sem sama turist. Enostavno, me ne zanimajo spomeniki, gradovi, dvorci, grobnice, vinske ceste, in podobno. Kot popotnica veliko raje spoznavam ljudi in preko njih spoznavam njihove navade, posebnosti, jezik, mestne legende, skratka - živo kulturo, če se lahko tako izrazim. Razumem, da je bilo nekoč pomembno na destinaciji videt posamezne pomembne stvari, po katerih je kraj znan. Vendar, danes preprosto vtipkaš v Google kar te zanima, in evo, vse informacije, vključno s slikami, so v tvoji dnevni sobi. Samo en klik stran. Tisto, kar je zame največji čar potovanj, so občutki, povezani z ljudmi in dogodki na potovanjih, ne pa to, da se lahko pohvališ bil sem tam, videl sem...

Veliko več je zame vredna večerja pri domačinih, kot pa najbolj profesionalno vodenje po turističnih točkah Havane. Prav tako bi sama verjetno raje povabila turista v Goriška Brda, k starim staršem, na češnje, kozarec vina in čudovit razgled, kot pa ga pošiljala k Bourbonom :)

Ugotavljam, da bom začela hodit okrog po Sloveniji, namesto čepet pred računalnikom, ki se iz hobija spreminja v obsesijo. Zato, da bom znala svetovati turistom, haha, predvsem pa zaradi sebe. Slovenija je čudovita, in glede na to, da je vse tako blizu, je res škoda, da človek ne vidi, ne spozna. Dlje od Ljubljane skoraj nisem bila! Na vzhodu Slovenije dvakrat, če sem natančna, in še to s šolo. Skratka, bom hodila naokrog z Lonely Planet-om in se igrala turistično vodičko sama sebi. Ja, tudi tega nas je učil prej omenjeni profesor.

Mogoče pa je bil navdih za današnji zapis dejstvo, da imam oblečeno majico I FEEL SLOVENIA, in sem začutila, da je ne čutim dovolj... :)

... se nadaljuje