Strelka - ne po horoskopu

Sovražim presenečenja, zato ker mi ni všeč občutek, da nečesa ne morem vnaprej naštudirat in ustvarit best- in worst case scenarijev ter variacij le-teh. Daleč od tega, da nisem spontana, pa vendar... Prijateljica si je v soboto drznila pripravit presenečenje. Uspešno!

Torej, me je poklicala, če greva na kalamare. In jaz sem seveda privolila. Z izgovorom, da mora it nekaj iskat v mesto, sva se zapeljali do centra. Najprej sem mislila, da se bova tako, malo za hec, vozili po mestu in kurili bencin, ampak ne. Zavili sva proti domu upokojencev in mi ni bilo jasno... Proti dijaškemu domu? Še manj jasno. Ker ta pot vodi proti Panovcu, goriškemu gozdu, sem pomislila, da se resnično šali in bi me rada spravila se rekreirat. Haha. Ok, ideja je odpadla, ker sem videla, da je tudi ona v sandalih. Se pravi da ne greva teč. Se vozimo po Panovcu, kjer (sramota!) nisem bila nikoli, zato se mi tudi ni niti malo sanjalo, kaj je tam in zakaj se vozimo tja.

Dokler nisva prišli do table z napisom "Strelišče" in takrat se je prižgala žarnica nad glavo. V istem času sem razumela, zakaj se tista ulica, ki pelje mimo dijaškega doma, mimo katerega smo malo prej vozili, imenuje Streliška... Oh, Sovica... In ja, ko smo izstopili iz avta, je bilo slišati strele. Moja prijateljica me je pripeljala streljat! Sicer navdušena nad izvirno idejo, sem bila kar malo šokirana. Pozitivno, seveda.

Trije gospodje so nama razložili kako deluje strelsko društvo, da imajo kar nekaj članov, da gotovo obstaja nekaj neprijavljenega orožja, in veliko drugih informacij, katere sva pridobivali sproti, hehe, med eno in drugo serijo streljanj. Na primer to, da je streljanje drag hobi, saj stane en metek, naboj, kar 0.25€, samo orožje pa okrog 800€ - tisto, ki sva ga imele priložnost videt s prijateljico.

Posameznik mora za pridobitev dovoljenja za nakup in uporabo strelnega orožja izpolnjevati pogoje: da je dopolnil 18 let, da ni zadržkov javnega reda, da je zanesljiv, da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine, da ima opravljen zdravniški pregled, da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem. Natančneje so določeni v Zakonu o orožju, kar precej je stroškov, izgleda, in ni kar tako, hvala bogu...

Simpatičen inštruktor nama je dal varovalna očala in slušalke. Opomnil naju je, da so očala obvezna, saj se naboji radi odbijejo od kovinskih tarč, za slušalke pa da bova sproti videli, ali naju bo zelo motil hrup ob sprožitvi pištole. Prva sem začela jaz. Za začetek sem dobila v roke polavtomatsko pištolo. To je vrsta pištole, ki je samopolnilna, kar pomeni, da pred streljanjem vložimo v orožje nabojnik in repetiramo orožje. Nato ob vsakem pritisku na sprožilec izstrelimo en naboj, dokler ne zmanjka nabojev v nabojniku. Inštruktor je pokazal postopek od začetnega prijema pištole do merjenja in samega strela. Tri naboje je v okvir, nabojnik (ali žargonsko bolj domače šaržer) napolnil sam, nato sem za zadevo poprijela jaz in pod njegovimi navodili nadaljevala. Do tukaj je bilo še vse lepo in ... seksi, hehe. Po repetiranju, to je tisti seksi klik - klik, ko nabiješ pištolo, je pištola pripravljena za streljanje. Naj omenim, da je z dolgimi nohti to težko izvest, hehe, pa tudi sama pištola je bila kar težka - 1,2-kilska kovinska pošast. Ne bom več nasedla Lari Croft, Nikiti, Mrs. Smith in Aliasovi Sidney. ;) Inštruktor naju je opozoril, da se sprožilca, petelina, ne dotikamo do trenutka, ko smo pripravljeni na strel in že merimo na tarčo. Sem že omenila, da so bili to pravi naboji?

Tarča je bila 10 metrov oddaljena od mene, približno 30 x 40cm velika, z malo črno pikico v sredini. Ne vprašajte... Sploh si nisem mislila da bom zadela tarčo, kaj šele pikico! Ampak sem jo, tarčo, in to nekaj centimetrov stran od črne pike, kar me je presenetilo in hkrati zmrazilo ob misli, da če jaz to zmorem prvič, kako to obvladajo profiji...

Nadaljevali sva še z dvema, revolverjem ter še eno polavtomatsko kovinsko zverino, tokrat kombinirano z lahko umetno maso, zaradi teže. Ne sprašujte za oznake, tudi kalibra si nisem zapomnila. Za revolverja sem vedela, da je tista zadeva, katero lahko vidimo v western filmih in pa, ko je govora o ruski ruleti, hehe. Za vsak strel ga moramo posamično nabiti, za razliko od prejšnje pištole. Vsaka je imela v štirih rundah po tri naboje, na koncu, ko sva streljali možice, ki se ob zadetku zvrnejo, pa se je vsaka lahko izživljala s šestimi. Mislim, da sem si prav zapomnila, da daljša cev pomeni močnejši "šus".

Tulce izstreljenih nabojev smo pobrali, saj jih polnijo sami in tako prihranijo. Namesto 25 jih naboj stane 8 centov.

Ura streljanja se je poznala, po tem, da sva proti koncu vedno slabše merili, saj nama je dolgotrajno namerjanje utrudilo damsko ročico z dolgimi nohti. Nekaj napetosti je bilo čutiti tudi med rameni in vratom. Še nekaj časa sva opazovali strokovnjake, kako streljajo preko ali skozi različne, umetno postavljene ovire za streljanje in kako vadijo zaporedje strelov.

Ob vprašanju, če bi še malo streljali, sva istočasno odkimali, da je bilo dovolj. Vsaj za prvič.

In nato sva šli na kalamare. Kar malo važni in nevarni sva se počutili, hehe...