Zgodilo se mi je že maja, in v soboto spet, da sem imela priložnost videt, kako izgleda Bosanska poroka. Svadba. Vjenčanje.
Mladoporočenca in goste je pričakala pijača dobrodošlice in bend. Beseda, ki mi ni šla iz glave, in mi še vedno ne gre - pa sem vesela, da sem jo osvojila - je mladenci. To so, sta, mladoporočenca. Čisto vsakič, ko je bend zaigral, sta pevka ali pevec oznanila, da je to "za mladence i za sve goste". Mladenci. Mladenci. Haha, kakšna beseda... Taka... smešna. Mladenci, še enkrat, sem si ponavljala ves čas, da bom znala kasneje napisat za prispevek na blogu.
Skozi to poroko sem imela priložnost spoznati Bosance, Bošnjake s tiste druge strani, prej nepoznane, ki so pri meni celo vzbudili malček nevoščljivosti, zavidanja...
In o tem prispevek:
Sama svatba je vsebovala klasične elemente klasične poročne večerje. Malenkosti, ki so razlikovale našo od njihove poroke, so bile vidne že takoj po prihodu svatov. Bend je igral narodno muziko in svatje se sploh niso posedli, ko so že začeli plesat. Presenečena nad tem, vajena pa Slovencev, ki za ples ponavadi rabijo prej zvrnit kozarec ali dva, tako, za pogum, sem z zanimanjem opazovala kolo. Ob tem sem pomislila: glej, glej, kako pripravno, da je kólo - kolo. Sovica, ali ni dobro, da v kolu plešejo vsi in se držijo za roke, ter s tem ohranjajo bližino do brata, sestre iste narodnosti, se tako neznani spoznavajo? Že prej sem vedela, da se ti ljudje med seboj izredno radi družijo, se obiskujejo, obdarjajo z malenkostmi kot so slaščice, pecivo. Tisto kolo je bilo tako.... tako ljudi povezujoče!
Drugo opažanje je, mogoče, razbilo predstave o tistih trpečih, z izrazom mučenega okrašenih obrazih njihovih pevcev. Neverjetno se mi je zdelo, da vsi pojejo - znajo peti - prav vse pesmi. Ja, ok, saj so narodne, mi boste hiteli pravit. Ampak ne! Prav vseh sto ljudi je na ves glas, z vsem srcem prepevalo o ljubeznih, da si me prevarila in zašto si me prevarila situacijah, bolečini, trpljenju naroda, samo njihovem Sarajevu. In odtod očitno tisti izraz na obrazih. Ker se totalno poistovetijo s pevcem, besedilom. Sem se počutila kar malo plehko. Jaz, ki pojem kar neki, kakšno prazno, blond, ameriško pop uspešnico. Pa še te ne znam na pamet.
Tretja razlika. 150 ljudi. 6 whiskyjev, prav toliko Stockov in Jägermeistrov. Vse te steklenice postavljene na doseg roke. Vzemi, kar hočeš, kolikor hočeš. Saj ne želim pljuvat po Slovencih, ampak... enostavno VEM, da bi se našim takoj zasvetile oči in popadli bi tista žganja kot sestradani volki ovco. Saj je zastonj, pij! Svatje so izpraznili tretjino vseh žganih pijač. Ob hrani so pili pivo. Verjetno tako, kot vsak dan. Brez pretiravanja in, oprostite, preseravanja. Nekako tako je bilo videt: pijem pivo vsak dan, všeč mi je. Zakaj bi danes pil whisky?
Ob polurnih pavzah glasbene skupine so jedli in pili. Ko je bend igral, so plesali. Saj ne vsi, ne ves čas. Ampak, vsaj tri četrtine ljudi je bilo vedno na plesišču, če je le igrala muzika.
Posebno mesto po protokolu je imelo obdarovanje. Družine so, ena po ena, hodile do mladencev in jima čestitale ter izročile kuverto z denarjem. Sem izvedela, da je tako po novem. Prej, točno ne vem kdaj, je bilo v navadi prinesti "navadna", klasična darila. Multipraktiki, slike, jedilni servisi...
Ob polnoči so servirali kavo. Turško, seveda. Očitno po tradiciji, je kavo delila nevesta in ne mi, natakarji. Ob lončku kave je nevesta podarila konfete in se zahvalila za prisotnost.
Po torti, ob 1h, so se začeli utrujeni gostje poslavljat, predvsem tisti z majhnimi otroki. Ob 4h je končala igrat muzika in dvorana se je kar izpraznila, ostalo je le še nekaj najboljših prijateljev mladoporočencev in onadva. Še malo so poklepetali ob glasbi s CD-ja in se naposled, ob 5h, tudi oni poslovili. Z zahvalo za organizacijo in izvedbo.
Noč je minila brez razbijanja kozarcev, pretepov (pa ne da bi bili pretepi na .si porokah pogosti ali pravilo), brez tistega dej še eno rundo in samo še enega spijemo, pole pa gremo žicanja za podaljšanje. Izgleda, kot da je bilo bistvo poroke to, da so se videli po dolgem času, kakšno rekli in si obljubili da se vidijo spet kmalu.
Lepo, prijetno, živahno s(m)o se imeli, in prej sem omenila, da sem jim kar malo fouš, ker se znajo imet tako lepo na tak način. Skozi ples in prepevanje! Le kako bi bilo, če bi se mi družili tako? Skratka, veselo je bilo!
Meni pa nikar ne dajte več za poslušat njihovih narodnih pesmi... ;)
Zopet blog, ki me je izjemno pritegnil..., zakaj? Ljudje imamo navado pametovati o zadevah, ki jih še nismo doživeli ampak nekako se temu izogibam:) in z veseljem pokomentiram le tisto kar sem že doživel. In to je obisk na poroki (slovenski, hercegovski in pa hrvaško - dalmatinski). Razlika med slovensko in "južno" svatbo sed je tudi meni zdela neverjetna. Sam sem po rodu pol Hrvat(Dalmatinec), pol Slovenec z nekaj sorodstva v Hercegovini in sem tako že večkrat prisostvoval na prej omenjenih svatbah). Vzdušje na južnih svatbah se mi je vedno zdelo bolj čuteče, kot doživetje, občutek povezanosti in iskrene zabave, ne kot obveznost (kot se mi je že zazdelo ponekod v Sloveniji) ali pa kot demonstracija (prikaz) kaj si nekdo lahko privošči. Poroke pri nas so morda po večini bolj razkošne, južne neobremenjene - preproste ... Na hercegovski svatbi smo tako vsaj desetkrat zapeli "Udaje se Hercegovka, najljepša je ... ", pa se ni nikomur to zdelo ponavljanje ampak so vsi peli kot da pojejo prvič. V Dalmaciji brez pesmi in hvalnic Dalmatinkam in Dalmatincem, ter Dalmaciji seveda ne gre:), imam že jaz včasih občutek da je polovica mene tudi preponosna, hehe. Mi je pa všeč prepevanje starih, narodnih dalmatinskih pesmi (ne tipa Dragojević, Zečić, Coce, Grdović, Kovać ... ) kar nekateri zmotno označujejo kot dalmatinska narodna, v resnici pa je le novodobni melos. Prave narodne prepevajo recimo v večji meri "klape". Alkohol sicer prisoten ampak povečini se preprosto pije navadno dalmatinsko črno vino iz domačega vinograda:)
OdgovoriIzbrišiTorej vsaka čast za super opažanja. Me pa zanima nekaj, o čemer sem vsekakor malce premalo poučen. Kako pa tam poteka poroka v mošeji? Si morda bila... ali pa morda veš:)?
Lp
Tomaž
Ciao, Tomaž: hvala za komplimente!
OdgovoriIzbrišiO porokah v mošeji nimam pojma; pravzaprav sploh nisem nikoli pomislila in ti si mi zdaj dal idejo, da se pozanimam. Mladoporočenca, o katerih sem pisala v postu, sta rojena v Sloveniji ampak bosanske narodnosti, tako da sta imela "navadno" poroko pred matičarjem...
In ja, naše razkošne poroke, si napisal, in lepo dodal, da greš na poroko bolj iz občutka obveznosti, zraven pa preklinjaš, da moraš zapravit za darilo, hehe...