Čez eno uro grem delat. Ob 19h. Česte prebirali dosedanje prispevke, vam je jasno, da nisem zaposlena in niti ne delam preko študentskega servisa. Sem doma in pišem diplomo. Skratka, sem brezposelna, vsake toliko pa skočim prijatelju na pomoč. Govorimo o gostinstvu. Ki mi prinese 100, 200, tudi 300€ na mesec. Neto, neobdavčenih. Skratka, »črnih«.
Bi si morala še uredit frizuro, ampak se mi je zdelo bolj pomembno napisat ta post, v slučaju da kdo bere ;). Hecam se. Moram izkoristit začetniško navdahnjenost nove blogerke.
Hotela sem deliti z vami to razliko, kako je, če si navajen veliko delat (Sovica pred oktobrom 2006) in malo / nič delat (od oktobra do danes). Prej sem oddelala tistih 15 do 20 dni na mesec, ampak kljub temu, da ni bil ravno poln urnik, vam povem, da je bilo včasih precej naporno prenašat (nekatere) težke casinojevske goste. Če temu psihičnemu pritisku dodate še dejstvo, da sem polovico meseca oddelala ponoči, si lahko predstavljate, da je bilo kruto.
Ampak: če verjamete ali ne, mi je danes, 45 minut pred odhodom na delo, po skoraj mesecu fraj, težje, kot pa mi je bilo it v četrto zaporedno nočno. Zakaj? Ker se človek poleni! Saj, ko bom tam, mi ne bo hudo. Bo super muzika, ljudje ne bojo sitni, šef je podobnih let kot jaz in fer. Ampak jaz sem raje za računalnikom in pišem blog?
Razlog za to pisanje tiči v tem, da grem sama sebi na živce, ker si drznem jamrat, da se mi ne da it tja. In se spomnim na prijatelje, znance, ki ob vprašanju »kako je« vedno godrnjajo, da so utrujeni, da imajo zoprne sodelavce in prenizko plačo, da so polni kreditov, da komaj čakajo dopust, in podobno.
Sem že malo pozabila na stavek, ki sem ga nemalokrat omenila takim nergačem, še posebej kakemu gostu, ki se je delal pameten na drugi strani šanka. Zdaj je čas, da se »avtomotiviram« in šibam pod tuš in na delo: Bodi vesela, da lahko delaš, kajti to pomeni, da si zdrava in da s tabo ni nič narobe! Ja, to je ta stavek. Vsake toliko pomislim, kako bi bilo, če bi bila na primer invalid, in bi bila doma, breme domačim. Ali pa, da bi imela kako bolezen, ki bi mi preprečevala delo, ki ga imam rada. Ali pa, da bi bila gluha ali slepa.
Taka razmišljanja je spodbudil Tednik (TVS) pred mnogimi leti, ko je prikazal prispevek o invalidih in njihovih težavah, poudarili pa so, da ne morejo najti dela, čeprav so umsko v redu, in je njihova težava edino, na primer, invalidski voziček.
Prehitel me je čas, ura je 18:26. Šibam in jutri dokončam... Ah, pa saj sem povedala bistvo:
Bodite veseli, da MORATE delat, ker to pomeni, da LAHKO!
Ni komentarjev:
Objavite komentar