Včasih tudi koristne - telenovele!

Z žajfastimi nadaljevankami sem se srečala še/že kot majhna, saj je nona oboževala, in še vedno obožuje, vse kar je povezano s škandali, tragedijami, pretresljivimi dogodki in podobnimi situacijami. Izgleda, kot da bi rada trpela z junaki, zato, ker dobro ve, da se na koncu vse konča tako kot je prav. Vedno namreč zmagajo ta dobri, ta pridni. Tisti, ki preživijo najbolj nemogoče požare, prometne nesreče, padce z balkonov, po možnosti skrivnostno izginejo (najdeno zoglenelo truplo je od nekega berača, ki se je slučajno znašel tam) in se zmagovalno pojavijo proti koncu nadaljevanke. Seveda po tem, ko so se rodili slepi, ostali brez staršev, ... kakor koli že, obvezno dobijo delo kot služkinja ali vrtnar pri bogataših. In delodajalci jih zaničujejo, grdo ravnajo z njimi, oni pa jim v vsem ustrežejo in/ker se bojijo, da bojo izgubili službo.

Gledalec ves čas spremlja, kaj dela dotični/-a, medtem ko vsi v nadaljevanki mislijo, da je umrl/-a. To gledalce nervira in vzburja hkrati, saj se ponavadi poistovetijo z žrtvijo (beri: glavnim likom), in trpijo skupaj z njim/njo. In uživajo v tem »avtoustvarjenem« umetnem trpljenju. Tako, nekako katarzično.

Povzeto po Wikipedii: Te nadaljevanke so prvotno predvajali preko radia. Ciljna publika so bile ženske, ki so imele med tednom čas poslušati radio med opravljanjem gospodinjskih del. Od tod tudi predvajalni čas – dopoldne in zgodaj popoldne, nikoli zvečer! Sponzorji nadaljevank so bili proizvajalci mila, pralnih praškov in podobnih gospodinjskih zadev (P&G, Colgate-Palmolive,..), od tod tudi ime soap (ang. milo) nadaljevanke. Odlično oglaševanje, kajne!?

Za te nadaljevanke je značilno, da prikazujejo vsakdanjik posameznika, širšega kroga družine ali sodelavcev, odnosov med njimi, zapletov, prevar, nenadnih preobratov, slučajnih srečanj, maščevanj, intrig, reševanja življenj v zadnjem trenutku in raznih deus ex machina razpletov. Sestavni del št. 1 teh nadaljevank pa je nedvomno titsti suspance, da se epizoda konča v kritičnem trenutku in da gledalec komaj čaka naslednji del, da bo videl razplet.
Take so tudi telenovele (tele + novela – lahko bi rekli televizijski roman), le da izhajajo iz Južne Amerike, premorejo večje število privlačnih eksotičnih lepotic, da v njih nastopajo izjemno bogati liki in temeljijo na ljubezenskih zgodbah, najbolj važno pa je, hehe, da so krajše in ne toliko... nategujejo. Pa tudi, ko se končajo, se končajo. Telenovele trajajo povprečno 120 do 150 delov, ameriške žajfe pa so, lahko rečem, no limits :), to pa je, mislim da glavna razlika med tema dvema zvrstema.
Obstajajo nadaljevanke, ki trajajo cela desetletja! Gotovo ste že slišali za Dallas. Ali pa All my Children, (Vsi moji otroci, predvaja Kanal A) in The Bold an the Beautiful, ki na italijanski televiziji teče že od mojega četrtega razreda, se pravi od leta 1988, 1989! Tu so še pionirji: General Hospital, The Young and the Restless (Mladi in nemirni, tudi videno pri nas), Santa Barbara, in še in še.

Sama sicer nisem bila nikoli simpatizerka teh nadaljevank. Smešno se mi je zdelo, ko so začeli na POP TV predvajati telenovele in so slovenske gospodinje, in tudi negospodinje, znorele in sprožile pravi boom s temi nadaljevankami. Toliko, da je Slovenijo obiskala Leticia Calderon aka Esmeralda, in toliko, da je v tistem obdobju, ko je bila na sporedu, kar 10 mam dalo novorojenkam enako ime kot ga je nosila slepa junakinja v solzavi nadaljevanki. (vir: SURS)

Najbolj nelogično mi je to, da so nadaljevanke na sporedu cel dan. (Nanašam se na POP TV). Ok, saj smo razjasnili: žajfe so namenjene gospodinjam. Ampak – termin gospodinja ni od 14h do 19h, ne? Boste rekli: »Saj so ponovitve naslednji dan dopoldne!« Ja. Točno. Vidite kje je štos?
Ob 8.30 začnejo in trajajo do 19h, minus dva krat TV prodaja, minus ena ura (od dneva odvisno) programa za kosilo in minus Ricky Lake. Skupaj minus časa: dve uri in pol! Ne verjamete? Hehe...

Potem pa se je zgodilo da sem šla na Kubo, 2005, in nisem znala komunicirat z domačini, italijanščina in angleščina pa mi nista prav nič pomagali. Do sedaj sem se z angleščino vedno lepo znašla na potovanjih. Tu pa nič! Jaz sem pa od Kube želela odnest malo več kot samo spomin na lepe plaže.
V "No hablo Espanol" paket je spadalo tudi izkoriščanje s strani domačinov. Ponekod podvojene cene, ponekod zaračunane stvari, za katere se sploh ne računa in podobne drobne goljufije. Ki človeka ne razjezijo ker so mu izmaknili 10 centov, pač pa ga razjezi dejstvo, da ga oberejo zaradi neznanja jezika! Obljubila sem si, da me naslednje leto ne bojo več tako prinašali okrog. In spremljanje telenovele je postalo del načrta Kuba 2006.
Telenovela je bila odlična začetna stopnja učenja španščine! Jezik je tukaj slovnično preprost in (glede na plehkost TV zvrsti) tudi vsebinsko nezahteven. Ok, ok, priznam, je res, da sem v prednosti, ker znam italijanščino, a vendar – stavim da poznate koga, ki se je iz telenovel naučil vsaj nekaj besed ali fraz. Besame, te quiero, mi amor, in podobne 

Skratka, se je izplačalo, vam povem! Pa čeprav sem ji namenila le kake pol ure na dan, dva- ali trikrat na teden. Praktično. Brezplačno. Ob dobri volji gledalca in obilici prostega časa je tečaj možen tudi več ur na dan. Hehe.

Da sklenem: kljub brezveznemu sranju znajo bit telenovele tudi koristne ;)