Danes sem se spomnila sošolca iz osnovne šole in na krivico, ki se mu je zgodila, zaradi osebnih težav učiteljice. Saj res, da ni bil ravno vzor lepega vedenja, pa vednar...
Učiteljica zemljepisa, takrat trideset-in-nekaj letnica, neporočena, brez otrok, je imela poseben način izvajanja učnega procesa. Same ure so bile itak dolgočasne (no, pa dejmo rečt, da je to subjektivno mnenje, ker me takrat ni pretirano zanimalo gibanje tektonskih plošč, imena gorovij na ameriški celini in take stvari, kot so okluzijska fronta in podobni pojmi), nemirne učence pa je kaznovala z enico. Že takrat sem razumela, da je enka posledica nezadostnega znanja, neopravičena ura pa posledica neprimernega obnašanja in za to razumet ni treba bit ravno genij.
Vendar je naša učiteljica vztrajno kaznovala nedisciplino z enkami! Kar je temu sošolcu z začetka posta postavilo piko na i z odločbo, da mora šolo zaključiti na drugi šoli, po skrajšanem programu!
Učitelj zgodovine je palico za kazanje po zemljevidu uporabljal za trkanje po glavi sošolca v prvi klopi. Dogajalo se je tudi - ker je bila palica prekratka za četrto vrsto klopi - da je kdo, malo bolj klepetav, dobil košček krede v glavo!
<>Taisti učitelj je kolegici iz paralelke, odličnjakinji, rekel: "Da se ti ne bo naredil žulj na riti od toliko učenja!"
Učiteljica predmeta Etika in družba je v razredu moje sestre rekla, da če te hoče kdo posilit, se ulezi in uživaj.
Učitelj matematike je, medtem ko sem bila vprašana pred tablo, zbijal šale na moj račun in s tem povzročil smrtni strah (takrat) in smrtno sovraštvo (danes) do matematike.
Prišli smo v srednjo šolo in malo pridobili na samozavesti... Učitelju matematike sem bila spet všeč in hodila sem celo večkrat v eni uri k tabli. Zgodovinar, tik pred penzijo, je na pritožbo celotnega razreda, da je vprašani sošolec znal za petico, mirno odvrnil: "Vi znate za ena, dva in tri, jaz za štiri, knjiga pa za pet. Ampak naj mu bo, mu dam štirico." Ne bom pozabila: sošolec, ljubitelj literature o 2. svetovni vojni, mu ni samo odgovoril vse, kar je bilo v učbeniku, pač pa mu je celo povedal, koliko kilometrov je bila dolga vrsta vojakov v nekem spopadu v Rusiji! Anglistka je sošolcu, ki je obvladal angleščino ker je živel nekaj let v Savdski Arabiji, rekla, naj se ne toliko oglaša in hvali z njegovim znanjem. Učiteljici slovenščine sem raje sama prebrala svoj spis za domačo nalogo, kot da bi ga oddala, z utemeljitvijo, da ona mojega načina postavljanja vejic ne razume in, posledično, ne more ocenit spisa.
Ok, smo še bolj zrasli in prišli do faksa. Tam je bilo bolje, glede na to, da večina profesorjev ne živi od šolskih plač, pač pa dohodek oplemeniti z gostovanji v tujini, eksternimi predavanji, pisanji člankov in knjig,... Pa tudi, že samo to, da študente nagovarjajo z "vi" in "kolega", daje človeku občutek, da ni prepuščen (ne)milosti in spremenljivi volji profesorja.
Želela sem povedat, kako NE bi šla nazaj v srednjo, še manj pa v osnovno šolo. Sama sicer nisem imela težav z učitelji/profesorji, ne prenesem pa krivice in mi je bilo hudo gledati druge, kako jim je izživljanje učiteljev zaznamovalo življenje. Gotovo poznate koga, ki je zaradi nefer učitelja odletel iz šole, ponavljal razred, zapustil šolo? Predstavljajte si, kako konča tak človek, ki se verjetno počuti kot prvorazredni looser? Droge, alkohol, kriminal! Saj ne vsi, ampak ...
Zakaj morajo učitelji iskati neznanje, namesto znanja? Se izživljati zaradi lastnih težav, nad otroci, ki "sploh še ne vejo, za kaj se gre v življenju".
Se je tista učiteljica zemljepisa vprašala, kje je zdaj moj bivši sošolec in kaj je z njim? Ali ne občutijo krivde, da ti priskutijo predmet, ki bi lahko bil zanimiv, samo če bi imel to srečo, da bi bil razporejen v razred "a", ki ga uči druga učiteljica in ne "b", kamor si pristal ti?
In veste, mogoče se vam zdi, da pretiravam s tem sošolcem. Lahko rečete, da je bil mogoče pa res nemiren. In ja, saj je bil! A vendar...
Naj vam povem, da je učila še nekaj let po tem, ko sem končala osmi razred, nato pa je šla na bolniško in ni prišla več nazaj.
Diagnoza: psihični bolnik.
Aja, tale sošolec je, vsaj ko sem ga nazadnje videla, končal skrajšan program za lesarja in ima poklic ter delo. Skuliran, normalen, prijazen.
Učiteljica zemljepisa, takrat trideset-in-nekaj letnica, neporočena, brez otrok, je imela poseben način izvajanja učnega procesa. Same ure so bile itak dolgočasne (no, pa dejmo rečt, da je to subjektivno mnenje, ker me takrat ni pretirano zanimalo gibanje tektonskih plošč, imena gorovij na ameriški celini in take stvari, kot so okluzijska fronta in podobni pojmi), nemirne učence pa je kaznovala z enico. Že takrat sem razumela, da je enka posledica nezadostnega znanja, neopravičena ura pa posledica neprimernega obnašanja in za to razumet ni treba bit ravno genij.
Vendar je naša učiteljica vztrajno kaznovala nedisciplino z enkami! Kar je temu sošolcu z začetka posta postavilo piko na i z odločbo, da mora šolo zaključiti na drugi šoli, po skrajšanem programu!
Učitelj zgodovine je palico za kazanje po zemljevidu uporabljal za trkanje po glavi sošolca v prvi klopi. Dogajalo se je tudi - ker je bila palica prekratka za četrto vrsto klopi - da je kdo, malo bolj klepetav, dobil košček krede v glavo!
<>Taisti učitelj je kolegici iz paralelke, odličnjakinji, rekel: "Da se ti ne bo naredil žulj na riti od toliko učenja!"
Učiteljica predmeta Etika in družba je v razredu moje sestre rekla, da če te hoče kdo posilit, se ulezi in uživaj.
Učitelj matematike je, medtem ko sem bila vprašana pred tablo, zbijal šale na moj račun in s tem povzročil smrtni strah (takrat) in smrtno sovraštvo (danes) do matematike.
Prišli smo v srednjo šolo in malo pridobili na samozavesti... Učitelju matematike sem bila spet všeč in hodila sem celo večkrat v eni uri k tabli. Zgodovinar, tik pred penzijo, je na pritožbo celotnega razreda, da je vprašani sošolec znal za petico, mirno odvrnil: "Vi znate za ena, dva in tri, jaz za štiri, knjiga pa za pet. Ampak naj mu bo, mu dam štirico." Ne bom pozabila: sošolec, ljubitelj literature o 2. svetovni vojni, mu ni samo odgovoril vse, kar je bilo v učbeniku, pač pa mu je celo povedal, koliko kilometrov je bila dolga vrsta vojakov v nekem spopadu v Rusiji! Anglistka je sošolcu, ki je obvladal angleščino ker je živel nekaj let v Savdski Arabiji, rekla, naj se ne toliko oglaša in hvali z njegovim znanjem. Učiteljici slovenščine sem raje sama prebrala svoj spis za domačo nalogo, kot da bi ga oddala, z utemeljitvijo, da ona mojega načina postavljanja vejic ne razume in, posledično, ne more ocenit spisa.
Ok, smo še bolj zrasli in prišli do faksa. Tam je bilo bolje, glede na to, da večina profesorjev ne živi od šolskih plač, pač pa dohodek oplemeniti z gostovanji v tujini, eksternimi predavanji, pisanji člankov in knjig,... Pa tudi, že samo to, da študente nagovarjajo z "vi" in "kolega", daje človeku občutek, da ni prepuščen (ne)milosti in spremenljivi volji profesorja.
Želela sem povedat, kako NE bi šla nazaj v srednjo, še manj pa v osnovno šolo. Sama sicer nisem imela težav z učitelji/profesorji, ne prenesem pa krivice in mi je bilo hudo gledati druge, kako jim je izživljanje učiteljev zaznamovalo življenje. Gotovo poznate koga, ki je zaradi nefer učitelja odletel iz šole, ponavljal razred, zapustil šolo? Predstavljajte si, kako konča tak človek, ki se verjetno počuti kot prvorazredni looser? Droge, alkohol, kriminal! Saj ne vsi, ampak ...
Zakaj morajo učitelji iskati neznanje, namesto znanja? Se izživljati zaradi lastnih težav, nad otroci, ki "sploh še ne vejo, za kaj se gre v življenju".
Se je tista učiteljica zemljepisa vprašala, kje je zdaj moj bivši sošolec in kaj je z njim? Ali ne občutijo krivde, da ti priskutijo predmet, ki bi lahko bil zanimiv, samo če bi imel to srečo, da bi bil razporejen v razred "a", ki ga uči druga učiteljica in ne "b", kamor si pristal ti?
In veste, mogoče se vam zdi, da pretiravam s tem sošolcem. Lahko rečete, da je bil mogoče pa res nemiren. In ja, saj je bil! A vendar...
Naj vam povem, da je učila še nekaj let po tem, ko sem končala osmi razred, nato pa je šla na bolniško in ni prišla več nazaj.
Diagnoza: psihični bolnik.
Aja, tale sošolec je, vsaj ko sem ga nazadnje videla, končal skrajšan program za lesarja in ima poklic ter delo. Skuliran, normalen, prijazen.
Oja, poznam tako izživljanje, sajh sem se kot predsednik razreda tako v osnovni, kot v srednji šoli kar naprej bodel z učiteljicami (z učitelji malo manj), v spominu mi je pa ostala predvsem Irena T. (matematika v srednji), ki se je začela tako sarkastično nasmihati, ko je opazila tvojo nemoč, da bi ji najraje rekel: "zbij si ta nasmešek dol, prasica, če ne ti ga bom jaz". Uh, kolikokrat sem v srednji protestno zapuščal razred, ali sestanek predsedstva šole (slednjega zaradi tega, ker sem čutil, da smo tam zaradi lepšega, moči pa nimamo nobene). No, tisti učitelj zgodovine je najbrž bil (pozabil ime) Pavlo... (tri črke manjkajo), sošolca iz Savdske pa tudi poznam, saj sva bila najbrž v osnovni šoli sošolca tri leta. Se gre za Tomaža L.?
OdgovoriIzbrišiMe pa vseeno zanima, na katero osnovno si hodila.
Ja, ja, je bil Pavlo..., tisti od zgodovine ;)
OdgovoriIzbrišiSošolc iz Savdske pa je bil Matej. Do 5. razreda sem hodila v Brda v OŠ, kasneje pa v Miren, ker smo se preselili (no, zdaj veš, kako blizu sem, kadar delaš, hehe).
V glavnem, katastrofa. Učitelji so bili očitno faliranci, ki jim ni uspelo nikjer dobit (spodobnega) dela, al pa so po propadu Juge (in "gvišnih" del. mest) naredili izpite za poučevanje v šoli.
So bili pa tudi svetli primerki, no... ampak v manjšini.
V glavnem, resnično, niti pod razno se ne bi vrnila nazaj v OŠ in SŠ! Zafrustriranci! :)
In jaz sem prišla na faks, kjer je profesorica sošolki (ki je na tri zaporedna vprašanja odgovorila popolnoma pravilno) rekla, da rabimo sloveniste iz centralne Slovenije in jo je poslala domov. Profesor mi je rekel, da sem preneumna za ta faks in da itak zagotovo nimam še niti enega izpita narejenega (pa sem imela vse) in sem zato ponavljala letnik. Asistent je ob ocenjevanju sošolke profesorici razložil vsako še tako majceno napako v testu ...
OdgovoriIzbrišiTežava je, da ne obstaja kriterij, po katerem bi iz pedagoškega poklica izločali ljudi, ki pač niso sposobni biti učitelji. Prav tako pa tudi izobraževanje za učitelja ne da nobene prave podlage za dejansko delo v razredu.
Vsaj v osnovni in srednji šoli je pa zdaj tako dobro poskrbljeno za učenca, da je učitelj že skoraj ogrožena vrsta ;) Zato jaz ne bom šla učit :)